Nagrajeni filmi – 2020 – zlato priznanje

Kratki film, ki vzame znan pregovor dobesedno

Starejši vdovec živi sam in premišljuje o življenju s pokojno ženo. Njene smrti ne more preboleti zlahka in ne mine dan, ko ne bi mislil nanjo. Vsakodnevno pripravi šopek cvetja in ga odnese ženi na grob. Pri kosilu pripravi jedilni pribor na mestu, kamor je žena vedno sedla k obedu. Njena oblačila in obutev so še vedno v omari. Postelja je postlana za oba. Spomin na ženo bo ostal, dokler se ji ne pridruži.

Osrednja oseba se zdi nežen, uglajen in dopadljiv človek, opredeljuje ga ljubezen do domačih živali. Skozi filmsko zgodbo pa odkrivamo njegovo temno plat, ki je družbeno nesprejemljiva. Nastopajoči v vlogi zločinca deluje hladno, brezobzirno, človekovo življenje zanj nima vrednosti. Hkrati njegova drža in početje simbolizirata pridobitništvo in pogoltnost sodobne meščanske združbe. Značaj filmskega protagonista opredeljujejo samozadostnost, samovšečnost in pomanjkanje občutka za odgovornost.

Film predstavlja portret vaškega posebneža, njegov vsakdan v skromni propadajoči družinski hiši. Film izpostavlja naraščajočo družbeno neenakost. Sprašuje se, ali človeka nevredne razmere v sodobni Sloveniji res lahko sprejmemo kot realnost.

Kratki eksperimentalni film v minuti in pol naredi refleksijo moderne slovenske zgodovine. Upodobljeni govorci in politične persone zapojejo himno naroda s sončne strani Alp na skrajno kaotičen način. A skrajnost in kaotičnost kadrov nista zgolj naključje, ampak shema slovenske politične klime, ki je polarizirana, populistična, sovražna in vse prej kot jasna. Domoljubje, čast in svoboda slovenskega naroda so bili naše gonilo skozi osamosvojitev in naprej, pa vendar smo bolj nestabilni kot kadarkoli prej in se sprašujemo: Smo res dosegli, kar smo želeli?

Dedi gre na morje je kratek dokumentarni film, ki prikazuje dedijev dopust na morju. Kamera ga spremlja na kaotičnem rojstnem dnevu pred dopustom, med vožnjo na dopust in na morju. Film z vzporedno montažo povezuje arhivske posnetke z dogajanjem na morju. V arhivskih posnetkih dedkovi družinski člani govorijo o svojih spominih nanj in o njegovih smešnih, nenavadnih navadah. V filmu avtor dobro ujame njegovo karakterno lastnost – zamišljenost, ki je lahko značilnost staranja.

Pred več kot enim mesecem smo zadnjič šli v šolo, zadnjič s prijatelji sedeli v najljubšem lokalu zraven lutkovnega gledališča, zadnjič šli v petek zvečer ven plesat. Zdaj smo ves čas doma, v istih prostorih, z istimi ljudmi, občutek za čas je izginil. Ne vem več, ali je od začetka karantene pretekel en teden ali eno leto. Vsakdanja opravila so v tem kontekstu postala bizarna. Živimo hkrati v poznanem in nepoznanem, to pa ustvari posebno tesnobo in občutek čudnega ter tujega, ki sem ga želela prikazati skozi svoj film.