Nagrade festivala Videomanija 2023
Tri enakovredne glavne nagrade
Korak
Okolica neprestano spreminja svoj položaj. Včasih se med ljudmi ustavim in opazujem njihovo hojo. Ugotovila sem, da se radi držijo za roke in da v glavnem hodijo naprej. Zanimalo me je, kam gredo. Poti vodijo po hrano, v šolo, v sen … Moja mama gre proti ljubezni, sestra k učenju, oče pa v svetlo prihodnost. Kljub temu da se razlikujejo po smereh, v katere gredo, imajo ljudje nekaj skupnega. Neprestano se premikajo skupaj s svetom. Vedno proti cilju. Tudi Mila Kačič se (kakor jaz) kdaj ustavi med množico korakov.
Namen filma je občinstvu predstaviti korake in hojo na izviren način, oboje lahko opazujemo le, če se ustavimo. Ko se ozremo in prisluhnemo okolici, lahko opazimo, kako različne so poti, ki jih ljudje prehodimo. Pomembno je tudi, da se vprašamo, kam gremo sami.
Omamljeni
Kratki film “Omamljeni” je grajen okrog temeljnega filozofskega vprašanja, iskanja bivanjskega smisla. Celo več, v samo izhodišče postavi misel »Bolj ko iščeš smisel, bolj se mu odmikaš«. In skozi to iskanje, približevanje in oddaljevanje smisla, nas v počasnem koraku pelje lik sprehajalca-iskalca, “flâneurja”, zavitega v črn plašč tesnobe.
Mrakobno vzdušje iskanja smisla občutljivo in sugestivno ujame filmski jezik: črno-bela fotografija, premišljeno kadriranje, z občutji zaznamovani bližnji plani, prizorišča, polna simbolnih pomenov, s črnino napolnjeni kadri. Atmosfero mrakobnosti prežemajo in soustvarjajo hlad noči, megličavost, cigaretni dim in vlaga padajočega snega. Zvok, ki sicer ves čas iz zunanjega polja vdira v pripoved, se materializira na železniški postaji, na tem simbolnem prostoru iskanja smisla. Sooči nas z realnostjo in banalnostjo sveta: z omamo zabave, alkohola, droge, »zakomiranosti«. Beg proč, k novemu in nadaljnjemu iskanju je neizogiben. Nemir, tek, hitenje in negotovost iskanja smisla so poudarjeni z dinamičnim gibanjem kamere, s temnino noči, pohojenim cigaretnim ogorkom in končnim padcem na obrežju reke/življenja, ki mirno teče dalje.
Njegovo sonce
Kako se posloviti od osebe, ki ti predstavlja ves svet? Kaj storiti, ko se tvoj fant preseli na drugi konec sveta? Kako se odločiti zase, ne da bi se počutil sebično? Je sreča staršev, ki na nas projicirajo svoje neizpolnjene življenjske ambicije res pomembnejša od naše lastne sreče? Koliko bremena moramo prenesti, da uvidimo, kaj je v resnici pomembno?
Vsa ta vprašanja rojijo po glavi Miji, 18-letnemu dekletu, ki se ji po odhodu fanta Tristana svet obrne na glavo.
Nagrada mladinske žirije
Jordan
Obupana mafijca dobita informacijo, da ju išče policija. Pripravita se na bežanje čez mejo, a nihče pri pripravi ni resen. Tudi informacija o tiralici je tako nenavadna, da se lahko v njo dvomi.
Nagrada Ne me sekirat!
Raztrgana
Film je pripoved o ženski, mladostnici, o stiski, bolečini, travmi … Nastajal je v naravnem okolju. Izbor snemalnih lokacij je bil izbran premišljeno, v večini smo snemale v zavetju Čateža in naravnih toplic ob koncu soteske potoka Radulja, v Klevevžu. S podobami iz narave smo želeli podkrepiti sporočilnost, prikazati čistost in neizmerno lepoto narave v nasprotju z bolečino junakinje, ki jo je moški z zlorabo povsem odmaknil od njene naravnosti, čistoti, brezmadežnosti. Njeno telo bo za vedno omadeževano. »Telo nam pripada in nam prav toliko ne pripada. Telo je nekaj najbolj našega, pa tudi nekaj najbolj tujega, ko se doživljanje sebe v svetu odlomi od sebe, ki nas nosi skozi svet. Telo nam pomaga zdržati vsakovrstne pasti obstoja, ker jih vedno znova jemlje nase, da, tudi v dobesednem pomenu. Kot naš prvi pomočnik, da smo lahko, kar mislimo, da pravzaprav smo, pa nas neprenehoma in neusmiljeno tudi izdaja.« (A. P. Jelušič, 2020)
Menimo, da je spolno nasilje v Sloveniji še vedno tema, o kateri premalo govorimo. Najstniki, ki prestopamo prag odraslosti, smo najranljivejša bitja za vse vrste zlorab. Zlorabe so prisotne, čeprav si mnogi zatiskajo oči. Zavedamo se, da je bolje gledati stran, a ustvarjalke filma želimo pomagati, želimo si, da bi bile bolj vpletene, želimo povedati, spregovoriti, pa čeprav samo s filmom.
Zgodilo se je … namreč … tudi nam.
V filmu predstavljamo dekle, ki se ob travmatični izkušnji spolnega nasilja znajde na vrtiljaku lastnih misli in nerazrešenih, nerazumljivih bolečin, ki so tako zarezale vanjo, da ne najde izhoda. Film pravzaprav ni iskanje utehe in bistvo niti ni prebolevanje te izkušnje, je le prikaz posttravmatske stresne motnje kot posledice doživetja spolne zlorabe. S filmom želimo pokazati gledalcem, kaj pomeni PTSD in kako se kaže v vsakdanjem življenju. Nikoli ne vemo, kaj vse se dogaja ljudem okoli nas, in izjemnega pomena je, da razumemo simptome klicev na pomoč in jim prisluhnemo.
Agencija Evropske unije za temeljne pravice (FRA) je leta 2014 predstavila rezultate najobsežnejše evropske raziskave o nasilju nad ženskami, ki temelji na razgovorih z dvainštirideset tisoč ženskami v osemindvajsetih državah članicah EU (med raziskavo je bila članica EU tudi Velika Britanija). Po podatkih raziskave je v Evropski uniji vsaka tretja ženska, starejša od petnajst let, doživela fizično in/ali spolno nasilje. Ena od desetih žensk, starejših od petnajst let, je doživela kakšno od oblik spolnega nasilja. Ena od dvajsetih žensk, starejših od petnajst let, je bila posiljena; skupaj je to devet milijonov žensk. (https://www.drustvo-dnk.si/o-nasilju/statistika-o-nasilju.html)
Tako spolnost kot spolno nasilje do danes ostajata temi, o katerih se nerado govori. Spremenimo to. Prisluhnimo sebi. Drugim. Njej. Pomagajmo!