Nagrade festivala Videomanija 2023
Tri enakovredne glavne nagrade
Korak
Okolica neprestano spreminja svoj položaj. Včasih se med ljudmi ustavim in opazujem njihovo hojo. Ugotovila sem, da se radi držijo za roke in da v glavnem hodijo naprej. Zanimalo me je, kam gredo. Poti vodijo po hrano, v šolo, v sen … Moja mama gre proti ljubezni, sestra k učenju, oče pa v svetlo prihodnost. Kljub temu da se razlikujejo po smereh, v katere gredo, imajo ljudje nekaj skupnega. Neprestano se premikajo skupaj s svetom. Vedno proti cilju. Tudi Mila Kačič se (kakor jaz) kdaj ustavi med množico korakov.
Namen filma je občinstvu predstaviti korake in hojo na izviren način, oboje lahko opazujemo le, če se ustavimo. Ko se ozremo in prisluhnemo okolici, lahko opazimo, kako različne so poti, ki jih ljudje prehodimo. Pomembno je tudi, da se vprašamo, kam gremo sami.
Utemeljitev žirije
Avtorici filma “Korak” je v kratkem esejskem filmu uspelo upodobiti in ubesediti izjemno zanimivo premišljevanje okolja in lastnega mesta v njem. Film se odlikuje z zanimivimi in izraznimi posnetki premišljeno vodene kamere ter s prvoosebnim pripovednim glasom, ki spremlja sliko. Razmerje med glasom in sliko se lepo preplete v njunem nenadnem srečanju, v občasnem poosebljanju pripovednega glasu v gledišču kamere.
Avtorica domiselno kombinira različne filmske tehnike: rezno animacijo, stop trik animacijo, prvoosebni in soudeleženski dokumentarni pristop. Film nas v nekaj kratkih minutah ponese od samopremišljevanja do spraševanja drugih, od igrivosti do poetične resnosti, od tujosti v objektiv kamere naključno ujetih sprehajalcev do domačnosti pogovora z najbližjimi.
Ustvarjalki “Koraka” je z minimalnimi sredstvi in s paleto različnih pristopov uspelo ustvariti filmsko prepričljiv, vizualno izjemno zanimiv ter miselno bogat filmski premislek svojega okolja in lastnega mesta v njem.
Omamljeni
Kratki film “Omamljeni” je grajen okrog temeljnega filozofskega vprašanja, iskanja bivanjskega smisla. Celo več, v samo izhodišče postavi misel »Bolj ko iščeš smisel, bolj se mu odmikaš«. In skozi to iskanje, približevanje in oddaljevanje smisla, nas v počasnem koraku pelje lik sprehajalca-iskalca, “flâneurja”, zavitega v črn plašč tesnobe.
Mrakobno vzdušje iskanja smisla občutljivo in sugestivno ujame filmski jezik: črno-bela fotografija, premišljeno kadriranje, z občutji zaznamovani bližnji plani, prizorišča, polna simbolnih pomenov, s črnino napolnjeni kadri. Atmosfero mrakobnosti prežemajo in soustvarjajo hlad noči, megličavost, cigaretni dim in vlaga padajočega snega. Zvok, ki sicer ves čas iz zunanjega polja vdira v pripoved, se materializira na železniški postaji, na tem simbolnem prostoru iskanja smisla. Sooči nas z realnostjo in banalnostjo sveta: z omamo zabave, alkohola, droge, »zakomiranosti«. Beg proč, k novemu in nadaljnjemu iskanju je neizogiben. Nemir, tek, hitenje in negotovost iskanja smisla so poudarjeni z dinamičnim gibanjem kamere, s temnino noči, pohojenim cigaretnim ogorkom in končnim padcem na obrežju reke/življenja, ki mirno teče dalje.
Utemeljitev žirije
Njegovo sonce
Kako se posloviti od osebe, ki ti predstavlja ves svet? Kaj storiti, ko se tvoj fant preseli na drugi konec sveta? Kako se odločiti zase, ne da bi se počutil sebično? Je sreča staršev, ki na nas projicirajo svoje neizpolnjene življenjske ambicije res pomembnejša od naše lastne sreče? Koliko bremena moramo prenesti, da uvidimo, kaj je v resnici pomembno?
Vsa ta vprašanja rojijo po glavi Miji, 18-letnemu dekletu, ki se ji po odhodu fanta Tristana svet obrne na glavo.
Utemeljitev žirije
“Njegovo sonce” pripoveduje zgodbo o intimnih in pomembnih življenjskih odločitvah. Je zrelo filmsko delo, v katerem avtorica skrb posveti številnim podrobnostim: od izbire lokacij in dela dneva, v katerem bodo prizori posneti, prek scenografije, premišljenega kadriranja, do režije drugega plana, kjer ima prav vsak lik svojo točno določeno vlogo. Izstopa glavna igralka; pokaže nam široko paleto čustvenih stanj, ki v nobenem trenutku niso pretirana. Sonce iz ogrlice glavne junakinje se posrečeno pojavi v grafični podobi filma, v uvodni sekvenci smo priča nenavadnim izrezom in montažnim rezom, avtorska glasba na pravih mestih poudari emocije … Prav zaradi natančnosti pri vseh elementih filmskega jezika brez težav spregledamo občasno predvidljivost naracije in posamezne nelogičnosti. Predvsem pa gre za resnične dvome in stiske mladostnikov, kar je pri dijaškem filmu najpomembnejše.
Nagrada mladinske žirije
Jordan
Obupana mafijca dobita informacijo, da ju išče policija. Pripravita se na bežanje čez mejo, a nihče pri pripravi ni resen. Tudi informacija o tiralici je tako nenavadna, da se lahko v njo dvomi.
Utemeljitev žirije
Kratki film “Jordan” dijakov Umetniške gimnazije Nova Gorica smo izbrali za najboljši, ker nas je najbolj presenetil in navdušil. Trud, ki so ga dijaki vložili v film, se čuti v vsakem kadru.
Kamera je bila dovršena, kadri lepo postavljeni, k čemur so pripomogle tudi odlična scenografija in dekoracije. Svetloba je poudarila mrakobo prepovedanega izdelovanja dokumentov, še posebej v prizorih v sobi. Zvok je bil jasen, vse je bilo razločno slišati brez prekrivajočih zvokov iz ozadja.
Najbolj pa bi poudarili humor. Film je bil izjemno zabaven, pretiranost dogajanja pa je izvrstno komiko tega filma še posebej poudarila. Odlična je bila tudi igra, vrhunsko odigrana se nam je zdela scena umora.
Zaradi vseh teh razlogov gre nagrada mladinske žirije na festivalu Videomanija 2023 filmu “Jordan”.
Nagrada Ne me sekirat!
Raztrgana
Film je pripoved o ženski, mladostnici, o stiski, bolečini, travmi … Nastajal je v naravnem okolju. Izbor snemalnih lokacij je bil izbran premišljeno, v večini smo snemale v zavetju Čateža in naravnih toplic ob koncu soteske potoka Radulja, v Klevevžu. S podobami iz narave smo želeli podkrepiti sporočilnost, prikazati čistost in neizmerno lepoto narave v nasprotju z bolečino junakinje, ki jo je moški z zlorabo povsem odmaknil od njene naravnosti, čistoti, brezmadežnosti. Njeno telo bo za vedno omadeževano. »Telo nam pripada in nam prav toliko ne pripada. Telo je nekaj najbolj našega, pa tudi nekaj najbolj tujega, ko se doživljanje sebe v svetu odlomi od sebe, ki nas nosi skozi svet. Telo nam pomaga zdržati vsakovrstne pasti obstoja, ker jih vedno znova jemlje nase, da, tudi v dobesednem pomenu. Kot naš prvi pomočnik, da smo lahko, kar mislimo, da pravzaprav smo, pa nas neprenehoma in neusmiljeno tudi izdaja.« (A. P. Jelušič, 2020)
Menimo, da je spolno nasilje v Sloveniji še vedno tema, o kateri premalo govorimo. Najstniki, ki prestopamo prag odraslosti, smo najranljivejša bitja za vse vrste zlorab. Zlorabe so prisotne, čeprav si mnogi zatiskajo oči. Zavedamo se, da je bolje gledati stran, a ustvarjalke filma želimo pomagati, želimo si, da bi bile bolj vpletene, želimo povedati, spregovoriti, pa čeprav samo s filmom.
Zgodilo se je … namreč … tudi nam.
V filmu predstavljamo dekle, ki se ob travmatični izkušnji spolnega nasilja znajde na vrtiljaku lastnih misli in nerazrešenih, nerazumljivih bolečin, ki so tako zarezale vanjo, da ne najde izhoda. Film pravzaprav ni iskanje utehe in bistvo niti ni prebolevanje te izkušnje, je le prikaz posttravmatske stresne motnje kot posledice doživetja spolne zlorabe. S filmom želimo pokazati gledalcem, kaj pomeni PTSD in kako se kaže v vsakdanjem življenju. Nikoli ne vemo, kaj vse se dogaja ljudem okoli nas, in izjemnega pomena je, da razumemo simptome klicev na pomoč in jim prisluhnemo.
Agencija Evropske unije za temeljne pravice (FRA) je leta 2014 predstavila rezultate najobsežnejše evropske raziskave o nasilju nad ženskami, ki temelji na razgovorih z dvainštirideset tisoč ženskami v osemindvajsetih državah članicah EU (med raziskavo je bila članica EU tudi Velika Britanija). Po podatkih raziskave je v Evropski uniji vsaka tretja ženska, starejša od petnajst let, doživela fizično in/ali spolno nasilje. Ena od desetih žensk, starejših od petnajst let, je doživela kakšno od oblik spolnega nasilja. Ena od dvajsetih žensk, starejših od petnajst let, je bila posiljena; skupaj je to devet milijonov žensk. (https://www.drustvo-dnk.si/o-nasilju/statistika-o-nasilju.html)
Tako spolnost kot spolno nasilje do danes ostajata temi, o katerih se nerado govori. Spremenimo to. Prisluhnimo sebi. Drugim. Njej. Pomagajmo!
Utemeljitev žirije
“Raztrgana” upodablja aktualen problem današnjega sveta – nasilje nad ženskim telesom. Kar je za gledalce pomembno, je dejstvo, da film stisko glavne protagonistke prikaže na izviren način. V filmski umetnosti ni lahko upodobiti psihičnega razdejanja tako, da neverbalna pripoved sledi »notranjemu monologu« junakinje, njenim čustvenim spopadom z bolečimi spomini in travmatičnimi ranami, ki jih je nasilno dejanje povzročilo.
Ustvarjalcem “Raztrgane” je to uspelo na prepričljiv in nepatetičen način z izvrstno igro, izbiro lokacij in zvočnih ambientov ter z dramatično montažo kadrov, povezanih v zgoščujočo se ritmično kadenco. Vse se dogaja na pogorišču, v razcefrani duši junakinje, medtem ko je okolje brezbrižno – kot pogled na prazen hodnik skozi kukalo na vratih – opustošeno in prazno. In prav nepremostljiv prepad med protagonistko in svetom je boleča metafora naše družbeno izpraznjene sodobnosti.