Nagrade festivala Videomanija 2024
Tri enakovredne glavne nagrade
Zadnja večerja
Ob koncu dneva petčlanska družina sede k mizi, da bi skupaj večerjala. Med starši, Adamom in Evo, ter njunimi otroki Kajnom, Abelom in Avan narašča napetost, kakršna je znana vsakemu roditelju ali potomcu. Napetost se sprosti, a hkrati spet naraste, ko se mama odloči za intervencijo. Svoje otroke sooči s ključnim vprašanjem: »Čigav je kondom?« Najstarejša hčerka Avan s humornimi replikami komunicira z gledalcem in mu s podiranjem četrte stene vsiljuje svoje mnenje.
Film v ospredje postavlja odnos med mamo in hčerko, odnos med dvema ženskama, ki se poskušata najti − sebe in druga drugo.
Utemeljitev žirije
Ko se kamera v filmu »Zadnja večerja« režiserke in scenaristke Laure Beje Burjan z lestenca počasi spusti k mizi in ritem tričetrtinskega takta zamenja žvenket vilic in nožev, se znajdemo sredi družinske večerje. Navidezno idilo družinskih članov, zbranih okoli okrogle mize in v tišini zazrtih v krožnike, prekine neprijetno vprašanje, preveč intimno, da bi lahko družina ob njem odkrito spregovorila. Plast za plastjo se skozi redke replike razkriva nefunkcionalnost družine: misli ostajajo neizrečene, iskrenost je prekrita z lažmi, molk odraža pasivnost očeta. To družinsko resničnost, pometeno pod preprogo, prekine glas iskrenosti, ki nas skozi notranji monolog hčerke Avan nagovarja neposredno in brez samocenzure. Gledalci preko porušene četrte stene postanemo del omizja.
Sledimo dinamično izmenjujočim se replikam: na eni strani strogo kontrolirane izjave, namenjene materi, in na drugi brezkompromisne razlage družinske realnosti, namenjene nam gledalcem. Opazujemo mnogim od nas poznano odnosno bojno polje med mamo in hčerjo. Obe sta postavljeni v tradicionalni vlogi: mati, ki se žrtvuje za družino in otroke, ter mladostnica, ki pod površino svojih grobih in bolečih izjav skriva željo po sprejetosti, priznanju, ljubezni. Zaključek filma ni formalno zahtevano in za mizo vljudnostno izrečeno opravičilo, pač pa se temelj odnosa razpre šele v kuhinji, tradicionalno ženskem prostoru, in to skozi objem naklonjenosti, z govorico telesa.
A film nas nikakor ne pusti v pomiritvi. Zadnji mamin stavek »Samo še malo« pušča grenak priokus in je namenjen nam odraslim v premislek: ali naj mladi res ostajajo »samo še malo« v naših nefunkcionalnih družinah? Če jim odpremo pot, jim zaupamo, verjamemo vanje in jih opremljene z našo ljubeznijo spustimo v svet, bo morda takšna »Zadnja večerja« res zadnja.
Žrebljički
Pri filmu nas je vodila večno aktualna Župančičeva pesem Žebljarska. Socialna pesem razkriva bedo in ciklično delo žebljarjev v njihovem okolju, ki razvrednoti njihovo človeškost. Kljub temu da so se splošne družbene razmere in življenjske okoliščine izboljšale, je naše življenje še vedno oblikovano kot »stalna ciklična rutina«, ki narekuje naš ritem bivanja. Pesem ponazarja občutek brezizhodnosti in nemoči, s katerim se soočajo ljudje, ki so ujeti v svoj vsakdanji cikel. Tega se zavedajo/se zavedamo tudi danes, a iz njega ni mogoče izstopiti. Delo se kaže kot neskončni niz napornih opravil, hkrati pa simbolizira začarani krog, ki ga je težko ali nemogoče prekiniti.
V kratkem filmu smo z ujetimi nakopičenimi prizori iz vsakdanjega življenja poskušali uprizoriti ponavljajoči cikel vsakdana. Kot v pesmi nanizani impresionistični vtisi posameznih kadrov okolja, ki ga opisuje lirski subjekt, žebljar, smo v kratkem filmu za prikaz različnih trenutkov uporabili različne tehnike. Posamezni prizori, posneti v tehniki stopmotion, upodabljajo naše občutenje delov dneva, ki se zdijo nepopolni.
Živ ritem, ki se ustvari ob branju pesmi, je bil naš navdih za zvočno spremljavo videa. Z zvokom ob zamenjujočih se posnetkih in s slikami stopmotion animacije smo želeli podkrepiti vizualno predstavitev utesnjujoče bede vsakdana. Strukturiran ritem nam daje občutek stalnosti, ob katerem lahko pozabimo na minevanje omejenega časa, na katerega nas opominjajo prizori tiktakajočih ur.
Lik, prikazan v filmu, je torej vsak, ki se počuti ujetega v dolgočasnem, ponavljajočem se ciklu svojega življenja, ki ga oziroma ga lahko pripelje do stopnje norosti. Občutek ujetosti in nemoči pred vsakdanjimi izzivi človeka postopoma izčrpa do same skrajnosti.
Utemeljitev žirije
Obični ldje
Film sledi mislim običajnih ljudi v njihovem vsakdanjem življenju. Prikazuje, kako se ljudje v istem okolju v resnici razlikujejo. Od osebnih težav, vsakdanjih tem do naključnih nefiltriranih misli.
Utemeljitev žirije
A tole bo vse v enem kadru? … Ali ni to malo na prvo žogo? … One joke film, smo včasih rekli … Aha, menjujejo protagonista … Nekaj o vremenu … Notranji monolog … Nepovezane zgodbe … Ampak niso čisto stereotipne, tale punca, ki se ne more dobit z očetom … Lahko najdemo nekakšno skupno nit? … Še psa so naštimali! … Ampak vsi zvoki so pozneje dodani, splošna atmosfera, pasji cvilež … Mogoče je to zato, da so lahko režirali med snemanjem, ni bilo enostavno vse tole organizirat … Tale pano, ki gre čez kader, je kar natančno kadrirano vse skupaj … A je ta Mojca Dimec res taka faca? Se spomnim, je bila pri Ani Monro … Evo, neka panika, punca pravi, da sliši nek zvok … Aha, čez belo steno gre kamera; na tem mestu so lahko s prelivom zamenjali kader. Tako je delal Hitchcock v Vrvi, ampak on ni mogel drugače, ker filmske role niso bile dovolj velike … Ali so zamenjali kader ali niso? … Aha, zdaj gre pa zgodba iz stranišča nazaj … Tale bejba je pa res polna sama sebe … A se ta mladina res toliko ukvarja s samopodobo? … Mogoče je pa to rdeča nit – umetniška gimnazija, vsi se ukvarjajo samo sami s seboj … Od začetka je bila še neka ljubezen, proti koncu pa vedno bolj mlačni odnosi … Me zanima, ko so igrali, ali so vedeli, kakšne besede jim bodo podtaknili na koncu? Ali pa je vsak govoril lastno besedilo in se delal norca iz samega sebe … Na koncu pa še masovka, pa ta kakofonija glasov … Kako jim je uspelo, da gre vse tako gladko, tole je pa res podvig.
Nagrada mladinske žirije
Obični ldje
Film sledi mislim običajnih ljudi v njihovem vsakdanjem življenju. Prikazuje, kako se ljudje v istem okolju v resnici razlikujejo. Od osebnih težav, vsakdanjih tem do naključnih nefiltriranih misli.
Utemeljitev žirije
A tole bo vse v enem kadru? … Ali ni to malo na prvo žogo? … One joke film, smo včasih rekli … Aha, menjujejo protagonista … Nekaj o vremenu … Notranji monolog … Nepovezane zgodbe … Ampak niso čisto stereotipne, tale punca, ki se ne more dobit z očetom … Lahko najdemo nekakšno skupno nit? … Še psa so naštimali! … Ampak vsi zvoki so pozneje dodani, splošna atmosfera, pasji cvilež … Mogoče je to zato, da so lahko režirali med snemanjem, ni bilo enostavno vse tole organizirat … Tale pano, ki gre čez kader, je kar natančno kadrirano vse skupaj … A je ta Mojca Dimec res taka faca? Se spomnim, je bila pri Ani Monro … Evo, neka panika, punca pravi, da sliši nek zvok … Aha, čez belo steno gre kamera; na tem mestu so lahko s prelivom zamenjali kader. Tako je delal Hitchcock v Vrvi, ampak on ni mogel drugače, ker filmske role niso bile dovolj velike … Ali so zamenjali kader ali niso? … Aha, zdaj gre pa zgodba iz stranišča nazaj … Tale bejba je pa res polna sama sebe … A se ta mladina res toliko ukvarja s samopodobo? … Mogoče je pa to rdeča nit – umetniška gimnazija, vsi se ukvarjajo samo sami s seboj … Od začetka je bila še neka ljubezen, proti koncu pa vedno bolj mlačni odnosi … Me zanima, ko so igrali, ali so vedeli, kakšne besede jim bodo podtaknili na koncu? Ali pa je vsak govoril lastno besedilo in se delal norca iz samega sebe … Na koncu pa še masovka, pa ta kakofonija glasov … Kako jim je uspelo, da gre vse tako gladko, tole je pa res podvig.
Nagrada Ne me sekirat!
Oporečniki sistema
Kratki film govori o bendu Kriš Čižman Kovačić (KČK bend) ter prikazuje vzpone in padce igranja, ustvarjanja in nastopanja v bendu.
Utemeljitev žirije
Film »Oporečniki sistema« je izjemno zabaven, čeprav ga spremljamo s cmokom v grlu in z žalostjo v srcu. Pod masko lažnega dokumentarca skriva resnico sveta, iz katerega je svoboda izpuhtela. Pankovski glasbeniki in njihov producent, ki naj bi bili v cvetu mladosti siloviti uporniki proti uveljavljenim družbenim in osebnim normam, jih v resnici podpirajo.
Način, kako je skupina sestavljena, kako se njeni člani sporazumevajo in kako funkcionirajo znotraj glasbene industrije, kaže na globoko odtujenost in lažnivost sveta. V svetu, v katerem posamezniki uresničujejo naloge, ki jih sistem od njih pričakuje, spremembe niso mogoče. V svetu, v katerem posamezniki naloge izvršujejo zato, da bi se izognili osebnim težavam, postane oporečništvo razgrajaška odrska forma brez vsebine. Oporečniki sistema se spremenijo v podpornike sistema.
Ustvarjalci filma se tega natančno zavedajo. Ker kamera tudi v hlinjenem dokumentarcu ne laže, postaja film z imenitno igro, montažo in dramaturgijo vedno bolj ironičen in poln črnega humorja. Protagonisti filma se spreminjajo v karikature lastnih želja, v ujetnike umišljene svobode.
Po ogledu filma nas, kljub grenkemu sarkazmu, navdajata vedrina in upanje. Ustvarjalci »Oporečnikov sistema« se znajo smejati na lasten račun, znajo parodirati vloge neavtentičnih upornikov. Dokler to znajo, obstaja upanje, da je v matrico sistema vgrajena tudi možnost sprememb in drugačnosti.