Nagrade festivala Videomanija

Tri enakovredne glavne nagrade

Pompež


Avtor(ji): Klavdija Košir

Film predstavlja portret vaškega posebneža, njegov vsakdan v skromni propadajoči družinski hiši. Film izpostavlja naraščajočo družbeno neenakost. Sprašuje se, ali človeka nevredne razmere v sodobni Sloveniji res lahko sprejmemo kot realnost.



Utemeljitev žirije

Dokumentarni esej Pompež nas popelje na slovensko podeželje. Približujemo se mogočni neometani hiši. Pred njo so kupi vejevja, ki bodo spremenjeni v butarice. Med teksturami je protagonist komaj opazen. Takoj zatem pa bližnji plan, prižiganje cigarete in pripoved o ljubezni, optimizmu. Nenavadnost tega kratkega filma je v tem, da nam zgolj z nekaj izrečenimi stavki približa celo življenje dveh srčnih ljudi. Kamera drsi skozi njuno prebivališče in nas tako zamoti, da pozabimo na filmsko kontinuiteto in logiko: vsak posnetek nosi močnejši semantični pomen. Do končnega napisa, ki nas sooči s tukaj in zdaj.

Klavdija Košir se zaveda simbolnega pomena, ki ga nosijo podobe. To nam dokazuje s filmom On, v katerem s premišljeno komponiranimi črno-belimi fotografijami pripoveduje zgodbo o starejšem gospodu, ki ne more preboleti izgube svoje življenjske sopotnice. Presenetljivo močan učinek doseže s šumi, ki podprejo statično sliko. Težko bi našli večji kontrast v filmskem postopku, kot je med obema filmoma. In vendar ju druži občutek za pripovedovanje toplih človeških zgodb. Če omenimo še igrani film Frankovo naselje 13, ki ga je avtorica ustvarila v soavtorstvu z Lano Grošelj in igralcem in avtorjem glasbe Nejcem Pippom, lahko rečemo, da gre za obetavno mlado filmarko.

Dedi gre na morje


Avtor(ji): Jakob Vogrinec

Dedi gre na morje je kratek dokumentarni film, ki prikazuje dedijev dopust na morju. Kamera ga spremlja na kaotičnem rojstnem dnevu pred dopustom, med vožnjo na dopust in na morju. Film z vzporedno montažo povezuje arhivske posnetke z dogajanjem na morju. V arhivskih posnetkih dedkovi družinski člani govorijo o svojih spominih nanj in o njegovih smešnih, nenavadnih navadah. V filmu avtor dobro ujame njegovo karakterno lastnost – zamišljenost, ki je lahko značilnost staranja.



Utemeljitev žirije

Odličen dokumentarni film Dedi gre na morje je kompleksna in mnogoplastna pripoved o družini, njenih članih in njihovih odnosih, o njihovi povezanosti. Je film o vzdušju – toplem, živem, neposrednem, družinskem vzdušju. Sestavljajo ga drobci raznolikih družinskih pripovedi, praznovanj, pogovorov, dopolnjujejo pričevanja s starih družinskih filmov. Vnuk z dedovo potjo na morje simbolno obnovi ritual nepozabnih družinskih voženj z avtomobilom in dramaturško raznolike ravni dogajanja poveže v celoto.

Moč dokumentarca je v neposrednosti in prepričljivosti pripovedi; avtor je del dogajanja, je tihi udeleženec, član družine, a hkrati snemalec. Filmski jezik je dodelan in s premišljenim kadriranjem, počasno, atmosfersko montažo, s prelivi in rezi soustvarja subtilno in sugestivno družinsko pripoved. Zvok je neločljivi del celote, prehaja med pomenljivimi tišinami in zvočnimi polnostmi in edini glasbeni vložek iz akcijskega filma je tukaj zato, da je dedi, sicer bolj nemi in tihi brezbesedni opazovalec dogajanja, izpostavljen kot glavni junak filma.

V pričakovanju jutra


Avtor(ji): Ema Paš

Pred več kot enim mesecem smo zadnjič šli v šolo, zadnjič s prijatelji sedeli v najljubšem lokalu zraven lutkovnega gledališča, zadnjič šli v petek zvečer ven plesat. Zdaj smo ves čas doma, v istih prostorih, z istimi ljudmi, občutek za čas je izginil. Ne vem več, ali je od začetka karantene pretekel en teden ali eno leto. Vsakdanja opravila so v tem kontekstu postala bizarna. Živimo hkrati v poznanem in nepoznanem, to pa ustvari posebno tesnobo in občutek čudnega ter tujega, ki sem ga želela prikazati skozi svoj film.



Utemeljitev žirije

Ustvarjalki Emi Paš je uspelo v zelo kratkem in zgoščenem filmu z naslovom V pričakovanju jutra prikazati tesnobno vzdušje brezkončnega čakanja. S statičnimi prizori in spretno montažo čas ne mineva več: živeti v večni sedanjosti, ko ničesar ne pričakujemo, je neznosno. Igralkin pogled v kamero podkrepi njeno stisko, hkrati pa objektiv postane oko drugega, nekoga, ki se mu je mogoče izpovedati in z njim vzpostaviti dialog. V pričakovanju jutra je film o razraščanju dolgčasa in bi lahko nosil naslov V pričakovanju Godota ali Potovanje na konec noči. Je torej aktualen, saj se občutju eksistencialne osamelosti ne more nihče ogniti. In vprašanju o absurdnosti in smislu bivanja.

Nagrada “Ne me sekirat!”

Živela si na rodi!


Avtor(ji): Dan Grabnar, Janez Janša

Kratki eksperimentalni film v minuti in pol naredi refleksijo moderne slovenske zgodovine. Upodobljeni govorci in politične persone zapojejo himno naroda s sončne strani Alp na skrajno kaotičen način. A skrajnost in kaotičnost kadrov nista zgolj naključje, ampak shema slovenske politične klime, ki je polarizirana, populistična, sovražna in vse prej kot jasna. Domoljubje, čast in svoboda slovenskega naroda so bili naše gonilo skozi osamosvojitev in naprej, pa vendar smo bolj nestabilni kot kadarkoli prej in se sprašujemo: Smo res dosegli, kar smo želeli?



Utemeljitev žirije

Subverziven eksperimentalni film Dana Grabnarja Živela si na rodi! je sestavljen iz prevzetih televizijskih podob in v ospredje postavlja nastopaštvo. Pokaže izbrane trenutke iz novejše slovenske zgodovine, ko so se posamezniki vzpenjali z manipulacijo besed s korenom sloven-. V kolažnem slogu jih preplete pod okrilje državnih simbolov – grba, zastave in himne – in tako zgoščeno in zelo neposredno opozarja na vseprisotnost populizma.