Nagrajeni filmi – 2020 – srebrno priznanje

V šahu nepremagljivi vaški šef tolpe se pomeri s sebi enakim in pri tem tvega svoje dekle, kupček denarja in morda celo življenje.

Kratki dokumentarni film o Argu prikazuje dogodke, ki so se v zapuščeni tovarni odvijali med letoma 2016 in 2017, ko je skupina ljudi tovarno vzela za svojo in v njej začela prirejati različne dogodke. Skozi film sledimo Argonavtu Mirku, ki razlaga o stvareh, ki so se dogajale takrat.

Kratki eksperimentalni film prikazuje srhljivo lutko, ki je del življenja najstnice; večkrat se ji prikazuje v spanju in si je ne more izbiti iz glave. Najprej se ji prikazuje v spanju, kot da jo hoče ubiti. Najstnica jo zaluča v smeti, saj misli, da bo s tem premagala strah in demonske sile. Vendar ji lutka vseeno ne da miru in se ji prikazuje tudi, ko se odpravlja pod prho. Filmček se konča z umorom najstnice, ne ve pa se, ali jo je ubila lutka ali kdo drug.

Sneg v aprilu je zadnje čase vse bolj pogost pojav. Včasih je bil sneg zimska reč, saj se je pojavljal predvsem v zimskih mesecih. V zadnjih letih pa ni več tako. Sneg je prisoten tudi spomladi, pozimi pa ga je vedno manj.
Nihče pa ne ve, zakaj … Je to le nekaj naravnega? Ali smo to zakrivili sami? Odgovora najbrž ne bomo poznali nikoli.
(V filmu je bila uporabljena glasba Erika Satieja Gymnopedies.)

Film je posnet po romanu Julesa Verna. Urejen, natančen in predvidljiv angleški gospod Philleas Fogg s svojimi prijatelji iz kluba Reform sklene stavo, da bo prepotoval svet v 80 dneh. Na potovanju skupaj s svojim služabnikom spoznava različne kulture, pokrajine, mesta in celotno družbo. Potovanje je polno pripetljajev in nepričakovanih dogodkov ter zapletov.

Želela sem posneti kratek film, v katerem sta v ospredju dve dekleti. Predvsem sem hotela prikazati njuno lepoto, sarkazem, intimnost in nežnost. Nisem si ravno začrtala, kaj je smisel filma, saj sem hotela, da si vsak predstavi neko svojo zgodbo. Nekateri si bodo predstavljali, da mogoče prikazuje razmerje med dvema dekletoma, ki sta istospolno usmerjeni. Ali pa boginji lepote, ki se zabavata v svojem raju … Pri snemanju sem hotela zajeti čimbolj zanimive kadre in se poigravala s snemanjem v ogledalo.

Kratki film predstavlja dan, preživet v karanteni.

Film je posnet v enem večeru. Je prehod iz prebujajoče se narave, polne svežine in svetlobe, v mesto, ki je v prihajajoči noči prazno in mrtvo. Sliko spremlja branje pisma vsem, ki jih v mesecu najbolj zaostrene karantene nisem mogla videti. Film na koncu preklopi name, na avtorico pisma, ko sama v noči sedim za mizo in dokončam pismo.

Film prikazuje moje življenje v karanteni. Predvsem vsakdanjo rutino in enakost vsakdana.

Ideja za naslov kratkega filma se je porodila ob pogledu na zaslon Samsunovega telefona, na katerem se ob izteku časovnika izpiše »Časa je zmanjkalo«, kar je verjetno rezultat mehanskega prevajanja z google prevajalnikom ali podobnim programom. Čas se ob znaku torej ne izteče, ampak ga »zmanjka«.
Film se loteva kompleksnosti iztekanja, odtekanja, izginjanja in povračanja časa, kot so ga mojstrsko ujeli režiserji od Fritza Langa do Christopherja Nolana. Gre za kolaž črno-belih in barvnih insertov, ki osvetljujejo tako linearni čas starega grškega boga Kronosa kot trenutek možnosti, ki ga odpira mladi polbog Kairos.
Mojstrstvo režiserjev je izposojeno, snov pa je, če povzamemo Pascala, razporejena na novo. Izbrana glasba – Pink Floydov Time – poudarja ritem tiktakanja mehanske ure kot tudi utripa človeškega srca. Na izbiro naslova je vplivalo tudi gibanje Time is up, aktualno v času nastanka kratkega filma, ki je zagon dobilo prav v filmski industriji.

Osnovna ideja filma je bila predstaviti rutinskost mojega vsakdana med epidemijo Covid-19.
Fokus je RAZDALJA med posameznikom in preostalo družbo, ki je bila predstavljena z osamelimi ulicami, pokrajino ter zvokom, ki ne vključuje človeškega govora, temveč le zvoke narave in glasbo. Ta ima v trenutni situaciji zame velik pomen in je ena izmed stvari, ki me najbolj razveseljuje, kar je predstavljeno s spremembo vzdušja celotnega filma po vklopu radia. Film po 1:03 postane bistveno bolj živahen, življenje pa dobi večji pomen.
Vožnja s kolesom, ki je sicer ena izmed mojih vsakodnevnih dejavnosti, v filmu predstavlja razočaranje/obup, umik/pobeg iz realnosti in osamelost.