Vloga mentorja v mladinski filmski ustvarjalnosti

Avtor prispevka: Tone Rački

Ustvarjalnost mladostnikov

Ustvarjalnost srednješolcev in mladostnikov je specifična, umestimo jo lahko nekje med otroško ustvarjalnost in ustvarjalnost odraslih. Zanje to ni več samo spontana igra, kot je značilno za otroke, pa tudi še ne resno ustvarjalno delo kot pri odraslih. Govorimo seveda o ustvarjalnosti na umetniških področjih.

Ustvarjalnosti mladostnikov zato ne moremo obravnavati enako kot ustvarjalnost odraslih. Za odrasle ustvarjalce je značilno, da se odzivajo na dosežke predhodnikov in sodobnikov, da njihovo delo nadgrajujejo ali se mu zoperstavljajo. Odrasli ustvarjalec odkriva in vzpostavlja nove možnosti na področju, s katerim se ukvarja, in tako prispeva v zakladnico kulturnih dosežkov človeštva ali svojega ožjega okolja, mladostnik pa ustvarja predvsem iz sebe in zase, čuti predvsem potrebo, da se izrazi, zato se samo izjemoma zgodi, da je kako mladostniško umetniško delo sprejeto kot pomemben prispevek v zakladnico obče kulture.

Najstniško obdobje traja le nekaj let in ves morebitni napredek posameznika ali generacije se zgodi v tem času. Naslednja generacija prične znova ali pa jim odrasli mentorji posredujejo izkušnje prejšnje. V skupinskih poustvarjalnih oblikah, kot so orkestri, dramske in plesne skupine, izkušnje predhodne na naslednje generacije prenašajo mentorji, v individualnih, kot so pesništvo, slikanje in tudi film, pa tega skoraj ni.

Razlike v ustvarjalnosti posameznih generacij najstnikov tako niso odgovor na ustvarjalnost predhodne generacije, kot je to značilno pri odraslih ustvarjalcih, ampak so pogojene z razlikami v okolju, v katerem odraščajo. So odraz trenutnih trendov in prevladujočih tem in vsebin. Mladostniki nimajo svoje posebne tradicije, ki bi akumulirala izkušnje, na katerih bi gradile svojo ustvarjalnost naslednje generacije najstnikov, kot je to pri ustvarjalnosti odraslih. Vsaka generacija najstnikov prične znova, zato mladostniški umetniški izdelki obravnavajo določene vedno iste teme in na podoben način.

Filmska ustvarjalnost mladih

Film je v primerjavi z drugimi umetniškimi področji mlad medij. Izdelava filma je vezana tudi na draga in zahtevna tehnična sredstva, zato je postal dostopen mladim kot izrazno sredstvo šele z možnostjo snemanja na ozki, amaterski filmski trak. Organizirani začetki segajo v petdeseta, predvsem pa v šestdeseta leta prejšnjega stoletja. Snemanje na filmski pa tudi video trak je bilo tehnično precej zahtevno, pa tudi drago, zato so bili mladi filmski ustvarjalci razmeroma redki. Sodobni digitalni način video snemanja pa omogoča ustvarjanje na tem področju skoraj vsakomur.

Film oziroma video je tehnično orodje pa tudi izrazno sredstvo, zato ga lahko uporabimo za dokumentarno in raziskovalno snemanje ali kot obliko umetniškega ustvarjanja.

Kot sredstvo dokumentarnega in raziskovalnega snemanja je video prisoten v raziskovalnih krožkih in pri izdelavi seminarskih nalog, pri katerih tematika to omogoča ali celo zahteva. To področje se bo gotovo razmahnilo in razvijalo. Toda enako kot pisnih seminarskih nalog nimamo za literarne dosežke, tudi tu ne gre za filmsko ustvarjalnost.

 

Naša tema pa se nanaša na pravo filmsko ustvarjanje, kjer gre za subjektiven odnos do teme, ki jo film obravnava. Tu gre za širok spekter možnosti: od domišljijske pripovedi, ludistične zabave, osebnega videnja dokumentarne teme do reportaže.

Žanri mladostniškega filmskega ustvarjanja

V praksi so se izoblikovali nekakšni žanri mladinske filmske ustvarjalnosti. Nekaj najbolj značilnih lahko naštejemo.

Najbolj preprost, a tudi pogost žanr je filmska predstavitev šole, razreda ali kake dejavnosti na šoli. Te filme bi lahko primerjali z družinskimi filmi, ko snemamo sami sebe za spomin. Enako kot so družinski filmi zanimivi le za družinske člane in ožje prijatelje, so predstavitveni filmi zanimivi le predstavnikom šole, za vse ostale pa nezanimivi, ne glede na to, kako dobro so posneti. Ne moremo jih šteti za filmsko ustvarjalnost mladih, so pa lahko dobra vaja v snemanju in montiranju filma.

V okviru tega žanra se v zadnjem času pojavlja nov žanr: samopredstavitveni film razreda, največkrat maturitetnega. Ti filmi so pogosto duhoviti in ustvarjalni.

Druga skupina filmov, ki jih lahko štejemo za pristen mladinski žanr, so filmi, ki oponašajo kak popularen filmski žanr ali televizijski format. Posnemanje je sicer dopustno in za mladino značilno, a se je treba zavedati, da gre pri posnemanju za najnižjo raven kreativnosti. Takšni izdelki radi izpadejo tudi naivni in diletantski, ker tekmujejo z izdelki profesionalcev. Največkrat pa je prisotno nepoznavanje tega, kar posnemajo. Bistvo grozljivk, ki jih na primer mladi filmarji najraje posnemajo, ni v zunanji obliki, v nočnih prizorih, krikih in truplih. Bistvo grozljivke je v notranji zgradbi zgodbe, dramaturgiji in v identifikaciji z junakom filma, česar pa mladi filmarji ne vedo in tudi ne morejo obvladati. Enako je pri vseh drugih žarih.

Naslednji žanr, ki se deloma veže na prejšnjega, so parodije na popularne filme in TV-oddaje. Ta žanr je avtentičen in ima svoj smisel. S tem se mladi ustvarjalci odzivajo na svet medijev, ki jih obvladuje in se mu drugače ne morejo upreti; podobno kot si pripovedujemo vice o neumnih politikih in policajih in se tako na simbolen način upiramo njihovi avtoriteti, ki jo sicer priznavamo.

Kot poseben žanr lahko razumemo angažirane filme o onesnaževanju okolja, nestrpnosti, nasilju, mamilih, potrošništvu in drugem. Čeprav bi ta žanr moral biti avtentično mladinski, saj je družbena kritičnost za mladino značilna, so ti izdelki pogosto vprašljivi. Ti filmi aktualne probleme radi obravnavajo stereotipno in prikazujejo splošno prepričanje kot lastno angažiranost. Filme na angažirane teme rade razpisujejo tudi razne ustanove in festivali, zato s temi filmi mladi največkrat kažejo to, kar se od njih pričakuje. Kadar pa je film na angažirano temo avtentičen in iskren, gre za žlahten mladinski žanr.

Nepogrešljivi so tudi filmi najstniške ljubezni in zaljubljenosti. To so predvsem preproste zgodbice, in kadar ne zapadejo stereotipom ali patetiki, gre za prisrčne in pristne izpovedi.

Stalnica mladinskega ustvarjanja je tudi žanr zabavnega, komičnega filma. Najpogosteje gre za filme v stilu nemih burlesk. Včasih so duhoviti, največkrat pa temeljijo na zmoti, da se bodo zabavali tudi gledalci, če se zabavajo ustvarjalci na snemanju.

Pravega reportažnega žanra se mladostnik redko loti sam, čeprav je to najbolj avtentična oblika video snemanja. Taki filmi nastajajo predvsem na video delavnicah pod vodstvom izkušenih mentorjev. Za ta žanr učenci potrebujejo spodbudo, ker se z njim manj izražajo, pa zato več opazujejo. Še redkejši je pravi dokumentarec, ki je pravzaprav filmski esej na določeno temo in zahteva bolj poglobljeno obravnavo teme.

Najredkejši so osebnoizpovedni filmi. Kar je razumljivo – tudi pri odrasli ustvarjalnosti je tako. Za takšno vrsto ustvarjalnosti sta potrebni posebna občutljivost in angažiranost, ki terjata več časa in truda. Teh filmov žanrsko ni mogoče opredeliti, saj obliko filma narekuje njegova vsebina. Osebnega pogleda se ne da izraziti z neosebnim, industrijskim jezikom hollywoodskega filma ali na kak drug konvencionalen način.

Tu je še animirani film, katerega možnosti mladi ustvarjalci premalo poznajo, zato nastaja razmeroma malo teh filmov. Predvsem je prisoten predsodek o njegovi tehnični zahtevnosti, kar pa ni res, je ena lažjih oblik filmske ustvarjalnosti, če se je lotimo na pravi način. To področje, predvsem njegove izrazne možnosti, bo mladim treba šele predstaviti.

Vrednotenje mladinskih filmskih izdelkov

Filmov, ki jih ustvarjajo mladostniki, ne moremo ocenjevati z enakimi merili kot filme v kinu in na televiziji. Ne gre toliko za to, da bi bili do mladostniških izdelkov bolj prizanesljivi, kot za to, da se zavedamo njihove drugačnosti in to upoštevamo.

Pri ocenjevanju filmskih izdelkov je smotrno upoštevati izkušnje drugih področij, kot sta literarno in likovno, ki imajo pri mladostniški ustvarjalnosti daljšo tradicijo in bolj izoblikovana merila. Literarnega ustvarjanja mladih nimamo navade primerjati z odraslimi pisatelji, likovnega pa ne z deli priznanih slikarjev, filmske izdelke mladih pa zelo radi primerjamo s filmi iz kina in s televizije. To samo pomeni, da je film mlad medij, ki še ni integriran v vzgojni in izobraževalni proces, kot so druga tradicionalna področja. Ne vemo še, kako bi ga obravnavali, in mislimo, da je nekaj posebnega, pa je le ena izmed izraznih možnosti. Ima sicer svoje posebnosti, a se od drugih – tradicionalnih – medijev ne loči bolj, kot se ti sami med seboj.

 

Starejši pedagogi, ki jih ni zaznamovala digitalna tehnologija, čutijo pred tehničnimi mediji zadrego in menijo, da niso kompetentni, da bi ocenili vrednost filmskega izdelka. Pa ni tako. Vsak se čuti sposobnega oceniti vrednost TV-oddaje ali filma, ki ga gleda, saj ne ocenjujemo režijskih postopkov, ampak vsebino in sporočilo izdelka. Če znamo v mladostnikovem literarnem izdelku, prostem spisu ali eseju opaziti elemente samostojnega mišljenja in opredeljevanja, preseganje stereotipov in pristnost izpovedi, lahko vse to opazimo tudi v filmskem izdelku. Dobro je le, da poznamo film vsaj malo širše, kot ga nudi komercialni spored, in premoremo nekaj osebnostne širine in empatije do mladostniške ustvarjalnosti.

 

Vloga mentorja

 

Čeprav mladostnik teži k samostojnosti pri ustvarjanju, večina potrebuje spodbudo odraslih mentorjev in organizirano dejavnost. Oblike organiziranosti so lahko zelo različne, od tega, da je v ustanovi kdo, na katerega se mladi ustvarjalci lahko obrnejo po pomoč, kadar jo potrebujejo, do prostočasnega krožka, ki redno deluje, ali celo kot izbirni predmet. Dejavnost je lahko organizirana v okviru šol, internatov, v ustanovah, ki se ukvarjajo s prostočasnimi dejavnostmi, ali v specializiranih klubih.

 

Posamezni projekti lahko nastajajo kot individualna ali kot skupinska dela. Individualno snemanje je praviloma bolj kreativno kot skupinsko, kjer posamezni člani ekip pogosto nimajo osebnega odnosa do skupnega dela – razen kadar se skupina oblikuje spontano in vsi čutijo projekt kot svoj.

 

Mentorjeva vloga je različna. Lahko je le na voljo s svojim znanjem, izkušnjami, tehnično usposobljenostjo ali pa je pobudnik in organizator dejavnosti. Lahko je le svetovalec in sodelavec ali pa tudi pedagog. Posebno pri delu s problematičnimi mladostniki je snemanje filma lahko izjemno pedagoško sredstvo, ki pomaga pri socializaciji. Pa tudi sicer mladinskega slikanja, pisanja, filmanja ne moremo razumeti kot zgolj umetniško dejavnost, ampak predvsem kot vzgojno obliko.

 

Delo v filmskem krožku je lahko tudi del širše filmske vzgoje, kjer mladi spoznavajo film kot umetniško področje. Ob izbranih starejših filmih spoznavajo zgodovino filma, ob drugih njegovo oblikovno zasnovo ali pa se seznanjajo s filmskim jezikom. Predvsem pa je pomembno, da se seznanijo z raznolikostjo filmske ustvarjalnosti in z njenimi temeljnimi deli. Ob poznavanju umetniškega filma bodo tudi njihovi filmi bolj kreativni.

 

Pri neposrednem delu lahko mentor le spodbuja in motivira učence za samostojno delo ali pa je pri nastajanju filma bolj ali manj udeležen. Njegova pomoč je lahko dragocena že pri izbiri teme. Nekateri bi radi snemali, pa se ne morejo odločiti, o čem naj bi govoril film. Tem lahko mentor pomaga tako, da jih spodbuja pri naštevanju tem, ki bi lahko prišle v poštev. Druge, ki so si temo že izbrali, pa lahko opozori na bogastvo možnih pristopov v okviru izbrane tematike.

 

Za mlade je značilno, da se hitro navdušijo in delujejo na prvo žogo. Mentor v tem primeru lahko nastopi kot pedagog in jim pomaga spoznati, da prva ideja ni nujno tudi najboljša, ter pomaga pri razvijanju in oblikovanju njihove izhodiščne ideje. Tu sicer nastopi nevarnost, da se bo preveč vpletal in vsiljeval svoje ideje, a je to odvisno predvsem od osebnosti posameznega mentorja, pa tudi od vodljivosti učencev. Dober pedagog se zna prilagoditi in prisluhniti idejam učenca, izhajati iz njegovih ustvarjalnih hotenj in mu pomagati, da jih realizira, ne da bi vsiljeval svoje poglede. Mladostnik že po definiciji teži k samostojnosti, zato mora bit mentorjeva pomoč diskretna.

 

Če mentor tudi sam ni ustvarjalec, je težko svetovalec pri ustvarjalnem procesu, ker ne pozna duševne dinamike, ki se pri tem odvija. Če je bolj tehnično usmerjen, je bolje, da se omeji na tehnično pripravo in pomoč in učence opozarja na tehnične probleme snemanja. Za svetovanje pri pripravi scenarija in razvijanju ideje pa naj poišče pomoč pri kolegu, ki vodi literarni ali dramski krožek, ki ima več znanja in izkušenj pri prepoznavanju ustvarjalnih idej in bo znal mladega avtorja opozoriti na izrazne potenciale, pa tudi pomanjkljivosti pri njegovi ideji.

 

Mentorjevo delo v filmskem ustvarjalnem krožku nikakor ni enostavno. Poznati bi moral tako tehnologijo snemanja in obdelovanja video posnetkov kot tudi osnove filmskega jezika in estetiko filma. Biti mora pedagog in organizator, če želi spodbujati kreativnost, pa tudi razgledan po umetniških področjih, še posebno filmskem. Praviloma za svoje delo potrebnih znanj ni mogel pridobiti pri rednem študiju za svoj poklic in je primoran iskati dodatne oblike izobraževanja. Zato je to področje vzgoje in izobraževanja še vedno prepuščeno entuziastom.

 

Tehnična dovršenost filma in ustvarjalnost

 

Mladinska filmska ustvarjalnost se je pred petdesetimi leti dejansko pričela kot tehnična vzgoja. Ta vidik bi morala ohranjati tudi danes. Splošno razširjeno je prepričanje, da današnja mladina kar samodejno obvlada digitalno tehnologijo, kar pa gotovo ne drži. Obvlada uporabo medijske in komunikacijske tehnologije, kar pa nič ne pomeni, saj so te naprave zasnovane tako, da kako posebno znanje za njihovo uporabo sploh ni potrebno. Tehnično znanje, potrebno pri video snemanju, pomeni predvsem poznavanje objektiva kamere, snemanje zvoka in osvetljevanje prizorišča. K osnovnim tehničnim znanjem spada tudi poznavanje zakonitosti montaže posnetkov, manj problematična pa je sama uporaba računalniških montažnih programov. Tehnično opismenjevanje je lahko eden od ciljev filmskega krožka.

 

V primeru, ko je glavni cilj krožka filmska ustvarjalnost, pa poudarjanje tehničnega vidika video snemanja kreativnost lahko duši. Od mladega ustvarjalca ne moremo pričakovati, da bo njegov izdelek dosegal tehnično raven, kot jo lahko pričakujemo le od profesionalne ekipe. To enostavno ni mogoče in tudi ni potrebno. Treba je doseči le tako tehnično raven, ki omogoča nemoten ogled filma. Za to pa zadoščajo ostra in primerno svetla slika, razločen zvok, primerni izrezi slike in dolžine kadrov. Večino pozornosti in napora pa naj mladi ustvarjalec posveti vsebini in obliki filma.