Priznanja državnega tekmovanja Videomanija 2025
Zlato priznanje
Gaser
Gašper je fant, ki si želi postati prava ikona in narediti vtis na vse okoli sebe. Z neustavljivo energijo in drznostjo začne spreminjati svoj pristop, da bi postal nekaj več kot le lokalna zvezda. Ko se skozi smešne in nenavadne dogodivščine preoblikuje v nekoga, ki verjame v svoje sanje, postane inspiracija za druge, a ostaja zvest samemu sebi.
Utemeljitev žirije
Kratki igrani dokumentarni film Gaser nam humorno, z zadržano mero ironije predstavi figuro balkanske subkulture − gaserja. Spremljamo stilsko preobrazbo mladeniča, ki postopoma prevzame vse atribute »pravega gaserja«: frizuro z mokrim efektom, trenirko in oblačila prepoznavnih blagovnih znamk, bele nogavice in papuče, pa lanac in pederušo. Zvemo, da obleka še ne naredi človeka, torej »pravega gaserja«, in da mu pritiče tudi samozavesten nastop, specifična hoja in obnašanje, sleng in škatlica s fugami, ki so del obveznega rituala.
A zdi se, da kratki film ne cilja le na dokumentiranje »rojstva« pravega gaserja, pač pa nam ob tem zastavi tudi vprašanje identitete in pripadnosti. Kdo smo in kateri kulturi, subkulturi pripadamo? Ali so zunanji znaki pripadnosti dovolj, da postanemo del skupnosti?
Morda se odgovor na ta vprašanja skriva v začetnih prizorih prazne šole in mladostnikove samosti? Je to prispodoba življenjske praznine, individualizma, ki naredita ponujeno obljubo vrstniške sprejetosti, transformacijo iz papka v gaserja, razumljivo in nujno? Morda. Ali pa sta pozdrav in objem sprejetosti ob koncu filma le izpraznjen ritual in ostane mladenič, zdaj »pravi gaser«, na dolgem, izpraznjenem hodniku kljub samozavestni hoji in primernemu outfitu vendarle sam?
Večplastnost odgovorov na vprašanje identitete scenaristka in režiserka nakaže tudi s preizpraševanjem elementov žanra igranega dokumentarca, ko vlogo vira informacij, vlogo sogovornika dodeli umetni inteligenci z njenim artificialnim glasom in naglasom. Še več, tudi glasbo in tekst zgenerira umetna inteligenca in tako vprašanje identitete postavi v svet medijsko posredovane resničnosti ter ga še bolj zaplete.
Kot posebno odliko filma velja izpostaviti odlično odigrano vlogo papka-gaserja. Umirjena telesna govorica, minimalna gestikulacija in neverjetna obrazna izraznost. Na obrazu se skoraj nič ne dogaja, pa vendar prav tam odkrivamo bogastvo čustev: od naivnosti, celo topoumnosti, do samozavesti in samoironije. Je pa pomenljivo, da za tem bogastvom čustev ne odkrivamo gaserja, pač pa ranljivega mladostnika, ki išče sprejetost in potrditev.
Podboj
Dejana sredi noči zbudi sestra, ko se pritihotapi v stanovanje. Vstane, da jo gre pozdravit, in vpraša, zakaj se tako pozno vrača domov, prespala naj bi namreč pri fantu. Nina mu ves čas skriva obraz, dokler se ji brat ne približa ter jo obrne, da jo lahko pogleda. Modrica na njenem očesu sproži dogajanje filma.
Utemeljitev žirije
Temačna zgodba o odpuščanju oziroma neodpuščanju, o pomoči ali nepomoči. Gre za maščevanje ali preprečitev nadaljevanja nasilništva, prekinitev začaranega kroga? Konec je odprt, gledalec naj si sam zastavi vprašanje in razmisli o moralni dilemi junakinje in njenega brata.
Scenarij ponudi režiji in igralcem prostor, da brez odvečnih dialogov vzpostavijo mučno, a jasno situacijo − odnos med bratom in sestro ter njenim očitno nasilnim fantom.
Režiser z dolgimi kadri doseže več akcije in napetosti, kot če bi isto skušal doseči z mnogimi rezi. Temi primerna sta osvetlitev in gibanje kamere, gledalec se počuti prisoten in vpet v strašljivo dogajanje. Napetost podkrepi udarna avtorska glasba. Vsi elementi filmske govorice tvorijo izvirno in močno celoto, ki je lahko v ponos vsem ustvarjalcem filma.
Psihosocialen
S svojimi problemi se pogosto soočamo sami. Mentalne motnje so resen problem. Kako resen, je odvisno od posameznika …
Utemeljitev žirije
Psihosocialen pomeni, da je človek hkrati duševno in družbeno bitje. Kratki film s tem naslovom raziskuje kratek stik med obema področjema, kakor ga doživlja Maks tik pred vpisom na fakulteto. Začne se z dialogom, minimalno celico družbenosti, a se kmalu preseli v labirinte duševnosti. Tematsko se pogumno sooča s tesnobo in eksistencialnimi vprašanji dijaka, ki se spopada z nujnostjo izbire, ki je ne želi ali ne zmore narediti. »Življenje res ni test, ki ga rabiš opravit brez napake,« pravi ob njegovi zagati terapevtka.
Počasno prehajanje iz stranskega v frontalni prikaz protagonistov v otvoritveni sekvenci filma že nakazuje, da imamo opravka z bogatim filmskim jezikom in domiselno filmsko govorico. Film doživljanje tesnobe prikazuje s premišljeno uporabo filmskih planov – splošni plani prostorov prehajajo v detajl rok ali v oko, ki se mu utrne solza. S pomočjo osvetlitve izkorišča grozo, ki izvira iz temačnosti domačih prostorov. Še posebej vešče je uporabljena tehnika piksilacije in stop (trik) animacije. Ob slutnji, da protagonist v stanovanju ni sam, se ustvarjalci spretno poigravajo z izostritvijo in razostritvijo protagonista. Občutje nedomačnosti pa skozi ves film gradijo s komaj zaznavno uporabo upočasnjenih posnetkov.
Igralska upodobitev obeh likov je minimalistična in zelo prepričljivo podpira osnovno idejo filma. Dialogi pa so zanimivi in spretno napisani, čeprav niso v središču pozornosti.
Kratki film Psihosocialen je sodoben tako v tematskem kot v filmsko izraznem pristopu. Stilsko koketira z izraznostjo nove grozljivke, ki v zadnjem času poskuša na filmska platna prenesti grozo in čudaštvo trenutka, v katerem živimo. Odlikuje ga usklajenost teme in filmskih sredstev, s katerimi jo prikazuje. S prepričljivo lahkoto prikaže, kako se povsem običajne, vsakdanje situacije sprevrnejo v svoje nasprotje. Film je ambiciozen in hkrati poln zanimivih filmskih idej. Zato lahko le upamo, da se bodo njegovi ustvarjalci kmalu lotili novih projektov.
Breme
Kratki film sledi zgodbi mlade študentke Ise, ki se sooča z izzivi odraslosti, revščino in skrbjo za zasvojeno mamo. Na prvi pogled deluje kot običajno dekle, a njena vsakdanjost je prepletena z osamljenostjo, grozo, finančnim pritiskom in moralnimi kompromisi. Ko Isina skrivnost pride na dan in jo začne izkoriščati avtoriteta, se znajde pred odločitvijo, ki bo za vedno zaznamovala njeno življenje. Film subtilno raziskuje tematiko zlorabe moči, dostojanstva in poguma v trenutkih največje stiske, obenem pa prikazuje, da svet res ni črno-bel, temveč obarvan z vsemi odtenki sive.
Utemeljitev žirije
V svetu nezadovoljnih, duševno in socialno ranjenih ljudi je odraščanje težko breme. Cena zanj je osamljenost. Glavno protagonistko filma v samoto pahne neodgovorna mati alkoholičarka. Isina skrb za mamo ni samo moralna odločitev, rojena iz sočutja, ampak tudi izbira lastne bivanjske poti. Je njena trmasta želja biti drugačna kljub kompromisom, ki jih mora sklepati, da bi preživljala mamo in sebe. Služiti drugim in kljub temu ostati samosvoj je shizofren položaj. Pristati na intimno duševno razcepljenost ni lahko. Ko skuša dvolični profesor s svojo avtoritarnostjo Iso zlomiti, se mu ta brez pomisleka upre. Njena samota je močnejša od zlagane brezbrižnosti vseh in vsega, kar jo obdaja.
Film Breme zgodbo o osamljenosti pripoveduje na čist in izbran način. O tistem, kar svetu manjka, ni mogoče govoriti spektakularno, temveč asketsko. Pravilu »manj je več« sledijo scenarij in režija, skrbno vodena kamera, avtorska glasba in montaža. Vsa filmska sredstva sledijo in pomagajo protagonistki, da izrazi svoje notranje boje, kakofonično klobko čustev, v katero je zapletena. In igralka Lina Makek to stori suvereno in iskreno.
Breme je film o uporni mladi ženski, ki se kljub pohabljenosti sodobnega sveta noče vdati. Avtorjev (pod vodstvom Zoye Dore Beus in Gabriela Freemana) ne zanima, kako se bo spopad končal; ponujajo nam umetniško močno pripoved o tem, da so pogumni tisti posamezniki, ki znajo sprejeti breme drugačnosti.
Srebrno priznanje
Jutri greš drugam
Film govori o dveh dekletih, Miji in Hani, ki se morata soočiti s tem, da se ena seli in se nikoli več ne bosta videli. Preko spominov in pogovorov v obliki duha se Mia skuša sprijazniti z dejstvom, da Hane ne bo več v njenem življenju, ampak da je še vedno pustila nekakšen vtis na njej.
Utemeljitev žirije
Brez povratka
V sodobni priredbi Gospe Bovary spremljamo trenutek, ko se srečata Ema in Rudi; pogovor o avtomobilih hitro preraste v igro zapeljevanja, a njune besede nosijo več kot le tehnični pomen. Avtomobili postanejo metafora za odnos: za hitrost, tveganje, nadzor in zanesljivost. Medtem ko se v sedanjosti tke napetost prvega srečanja, film občinstvu razkriva prizore iz prihodnosti − odločitve, ki sta jih sprejela, in posledice, ki jih nosita.
Utemeljitev žirije
Bronasto priznanje
Bela ovca
V filmu je v ospredje postavljen človek v totalitarističnem sistemu − posamezniki brez imen so samo številke, ne vedo, zakaj so tam, vedo samo, da so v zaprti ustanovi, ki jih počasi razoseblja. In ni jim mar. V ustanovi je vse nadzorovano, preračunljivo in brezčutno. A nekemu delavcu, ki nima imena, ima samo številko, se zdi, da je nekaj narobe in da tja ne spada; je edini, ki se mu zdi sistem nemoralen, vidi umor upornika, za katerega se nihče ne zmeni, in je edini, ki se mu zdi vredno nekaj spremeniti. Ampak sistem je neusmiljen. Ljudje korakajo, delajo, ni jim mar …
Na koncu filma smo priča uporu glavnega junaka, načela države in sistema so mu jasna in prepozna tudi vodjo sistema. Spozna, da bodo vsi tiho, da nikomur ni mar, da mora nekaj storiti, če ne, ne bo nihče. Upre se in verjame, da lahko v svojem boju zmaga, saj so vsi vse videli. Vodja sistema mu ne amputira noge, ampak mu s preprostim »ni mi mar« amputira in stre voljo, duha in človeka v njem. Postane del kolesja, ki uniči in razčloveči slehernika. Vse se ponovi, novi delavec, nov upor, nov umor.
Z večno aktualno tematiko ujetega človeka smo želeli opozoriti, da se moramo kakršnemu koli sistemu, ki jemlje svobodo, upreti, predvsem pa NAM MORA BITI MAR. Za vse, za svet, v katerem živimo, in za vsakega posameznika.
Utemeljitev žirije
Punčica mojega očesa
Naša filmska interpretacija je nadgrajena s temo spolnega nasilja, čustvenega pretresa in soočenja s posledicami iz preteklosti. Prepletanje sanj in resničnosti ustvarja plastovit filmski jezik, ki vodi gledalca skozi dve ključni obdobji v protagonistkinem življenju – trenutek največjega strahu in trenutek domnevne osvoboditve.
Zgodba spremlja mlado dekle, ki živi v monotonem vsakdanu, zaznamovanem s tesnobo in strahom pred svojim zalezovalcem. Njeni dnevi so enolični, preplavljeni z občutki nemoči in ujetosti, kar v filmu ponazorimo s statičnimi kadri in tišino, ki občasno pretrga napet zvok njenega dihanja. Simbolični prizor pod prho, v katerem si obupano poskuša izbrisati občutek njegovih dotikov, ponazarja njen (ne)uspešni boj s travmo. Čeprav fizično ni več v njegovi bližini, je zalezovalec še vedno prisoten v njenih mislih. Zazre se v ogledalo, kjer zagleda njegov odsev. V tistem trenutku, preplavljena s strahom in obupom, v sanjski podobi »ubije« svojega preganjalca. Ta ključni trenutek deluje kot prelomnica, saj verjame(mo), da se je dokončno osvobodila. Drugi del filma prinaša navidezno osvoboditev. Po dogodku v kopalnici je njeno življenje sprva videti drugačno. Pretekle dni zamenja živahnejše dogajanje – protagonistka se v šoli pogovarja s prijatelji, pri zajtrku je videti nasmejana, njen obraz je vedrejši. Vse kaže, da je končno našla notranji mir. A film kmalu razkrije, da je ta občutek zgolj iluzija. Ključno vlogo v pripovedi igrajo protagonistkine sanje, ki delujejo kot simbolični most med njeno podzavestjo in zavednim. V eni izmed najmočnejših sekvenc filma v sanjah obišče gledališče. To razkritje jo opomni, da pred travmo ne more pobegniti, ne glede na to, kako zelo si to želi.
V zaključku filma sanje razkrijejo resničnost njenega stanja – ubila je svojo iluzijo strahu, ne pa same travme. Zalezovalec morda fizično ne obstaja več v njenem življenju, vendar se ga ne more zares znebiti. Ta grenka resnica prinese težko vprašanje o možnosti osvoboditve. Je ta mogoča? Travma ni nekaj, kar lahko preprosto izbrišemo – ostane z nami in vpliva na naše življenje, tudi ko mislimo, da smo jo premagali.
S filmom smo želeli spregovoriti o težkem soočenju s travmatično preteklostjo, o iluziji osvoboditve in o tem, kako globoko lahko nasilje zaznamuje človeka. S prepletanjem literarne predloge in sodobnih družbenih vprašanj smo želeli opozoriti na neizbrisne posledice nasilja in dati glas tistim, ki se vsak dan borijo s podobnimi izkušnjami. Da bi gledalci doživeli izkušnjo, ki odpira vprašanja o notranji moči, odpuščanju in vztrajnosti na dolgi poti okrevanja.
Utemeljitev žirije
Neskončnost
Kaj je neskončnost? Je luč ali tema našega obstoja? In kako vpliva na nas? V tej zgodbi se raziskujejo različne oblike in reprezentacije neskončnosti ter nenehno vprašanje, ali sploh obstaja in ali je lahko večna.
Utemeljitev žirije
Šverc
Obujanje spominov in zgodb o švercanju oz. tihotapljenju dobrin čez mejo med Jugoslavijo in Italijo.
Utemeljitev žirije