Nagrajeni filmi – 2025 – bronasto priznanje

V filmu je v ospredje postavljen človek v totalitarističnem sistemu − posamezniki brez imen so samo številke, ne vedo, zakaj so tam, vedo samo, da so v zaprti ustanovi, ki jih počasi razoseblja. In ni jim mar. V ustanovi je vse nadzorovano, preračunljivo in brezčutno. A nekemu delavcu, ki nima imena, ima samo številko, se zdi, da je nekaj narobe in da tja ne spada; je edini, ki se mu zdi sistem nemoralen, vidi umor upornika, za katerega se nihče ne zmeni, in je edini, ki se mu zdi vredno nekaj spremeniti. Ampak sistem je neusmiljen. Ljudje korakajo, delajo, ni jim mar …
Na koncu filma smo priča uporu glavnega junaka, načela države in sistema so mu jasna in prepozna tudi vodjo sistema. Spozna, da bodo vsi tiho, da nikomur ni mar, da mora nekaj storiti, če ne, ne bo nihče. Upre se in verjame, da lahko v svojem boju zmaga, saj so vsi vse videli. Vodja sistema mu ne amputira noge, ampak mu s preprostim »ni mi mar« amputira in stre voljo, duha in človeka v njem. Postane del kolesja, ki uniči in razčloveči slehernika. Vse se ponovi, novi delavec, nov upor, nov umor.
Z večno aktualno tematiko ujetega človeka smo želeli opozoriti, da se moramo kakršnemu koli sistemu, ki jemlje svobodo, upreti, predvsem pa NAM MORA BITI MAR. Za vse, za svet, v katerem živimo, in za vsakega posameznika.

Naša filmska interpretacija je nadgrajena s temo spolnega nasilja, čustvenega pretresa in soočenja s posledicami iz preteklosti. Prepletanje sanj in resničnosti ustvarja plastovit filmski jezik, ki vodi gledalca skozi dve ključni obdobji v protagonistkinem življenju – trenutek največjega strahu in trenutek domnevne osvoboditve.
Zgodba spremlja mlado dekle, ki živi v monotonem vsakdanu, zaznamovanem s tesnobo in strahom pred svojim zalezovalcem. Njeni dnevi so enolični, preplavljeni z občutki nemoči in ujetosti, kar v filmu ponazorimo s statičnimi kadri in tišino, ki občasno pretrga napet zvok njenega dihanja. Simbolični prizor pod prho, v katerem si obupano poskuša izbrisati občutek njegovih dotikov, ponazarja njen (ne)uspešni boj s travmo. Čeprav fizično ni več v njegovi bližini, je zalezovalec še vedno prisoten v njenih mislih. Zazre se v ogledalo, kjer zagleda njegov odsev. V tistem trenutku, preplavljena s strahom in obupom, v sanjski podobi »ubije« svojega preganjalca. Ta ključni trenutek deluje kot prelomnica, saj verjame(mo), da se je dokončno osvobodila. Drugi del filma prinaša navidezno osvoboditev. Po dogodku v kopalnici je njeno življenje sprva videti drugačno. Pretekle dni zamenja živahnejše dogajanje – protagonistka se v šoli pogovarja s prijatelji, pri zajtrku je videti nasmejana, njen obraz je vedrejši. Vse kaže, da je končno našla notranji mir. A film kmalu razkrije, da je ta občutek zgolj iluzija. Ključno vlogo v pripovedi igrajo protagonistkine sanje, ki delujejo kot simbolični most med njeno podzavestjo in zavednim. V eni izmed najmočnejših sekvenc filma v sanjah obišče gledališče. To razkritje jo opomni, da pred travmo ne more pobegniti, ne glede na to, kako zelo si to želi.
V zaključku filma sanje razkrijejo resničnost njenega stanja – ubila je svojo iluzijo strahu, ne pa same travme. Zalezovalec morda fizično ne obstaja več v njenem življenju, vendar se ga ne more zares znebiti. Ta grenka resnica prinese težko vprašanje o možnosti osvoboditve. Je ta mogoča? Travma ni nekaj, kar lahko preprosto izbrišemo – ostane z nami in vpliva na naše življenje, tudi ko mislimo, da smo jo premagali.
S filmom smo želeli spregovoriti o težkem soočenju s travmatično preteklostjo, o iluziji osvoboditve in o tem, kako globoko lahko nasilje zaznamuje človeka. S prepletanjem literarne predloge in sodobnih družbenih vprašanj smo želeli opozoriti na neizbrisne posledice nasilja in dati glas tistim, ki se vsak dan borijo s podobnimi izkušnjami. Da bi gledalci doživeli izkušnjo, ki odpira vprašanja o notranji moči, odpuščanju in vztrajnosti na dolgi poti okrevanja.

Kaj je neskončnost? Je luč ali tema našega obstoja? In kako vpliva na nas? V tej zgodbi se raziskujejo različne oblike in reprezentacije neskončnosti ter nenehno vprašanje, ali sploh obstaja in ali je lahko večna.

Obujanje spominov in zgodb o švercanju oz. tihotapljenju dobrin čez mejo med Jugoslavijo in Italijo.