Nagrajeni filmi – 2025 – ne me sekirat
Gaser
Gašper je fant, ki si želi postati prava ikona in narediti vtis na vse okoli sebe. Z neustavljivo energijo in drznostjo začne spreminjati svoj pristop, da bi postal nekaj več kot le lokalna zvezda. Ko se skozi smešne in nenavadne dogodivščine preoblikuje v nekoga, ki verjame v svoje sanje, postane inspiracija za druge, a ostaja zvest samemu sebi.
Utemeljitev žirije
Kratki igrani dokumentarni film Gaser nam humorno, z zadržano mero ironije predstavi figuro balkanske subkulture − gaserja. Spremljamo stilsko preobrazbo mladeniča, ki postopoma prevzame vse atribute »pravega gaserja«: frizuro z mokrim efektom, trenirko in oblačila prepoznavnih blagovnih znamk, bele nogavice in papuče, pa lanac in pederušo. Zvemo, da obleka še ne naredi človeka, torej »pravega gaserja«, in da mu pritiče tudi samozavesten nastop, specifična hoja in obnašanje, sleng in škatlica s fugami, ki so del obveznega rituala.
A zdi se, da kratki film ne cilja le na dokumentiranje »rojstva« pravega gaserja, pač pa nam ob tem zastavi tudi vprašanje identitete in pripadnosti. Kdo smo in kateri kulturi, subkulturi pripadamo? Ali so zunanji znaki pripadnosti dovolj, da postanemo del skupnosti?
Morda se odgovor na ta vprašanja skriva v začetnih prizorih prazne šole in mladostnikove samosti? Je to prispodoba življenjske praznine, individualizma, ki naredita ponujeno obljubo vrstniške sprejetosti, transformacijo iz papka v gaserja, razumljivo in nujno? Morda. Ali pa sta pozdrav in objem sprejetosti ob koncu filma le izpraznjen ritual in ostane mladenič, zdaj »pravi gaser«, na dolgem, izpraznjenem hodniku kljub samozavestni hoji in primernemu outfitu vendarle sam?
Večplastnost odgovorov na vprašanje identitete scenaristka in režiserka nakaže tudi s preizpraševanjem elementov žanra igranega dokumentarca, ko vlogo vira informacij, vlogo sogovornika dodeli umetni inteligenci z njenim artificialnim glasom in naglasom. Še več, tudi glasbo in tekst zgenerira umetna inteligenca in tako vprašanje identitete postavi v svet medijsko posredovane resničnosti ter ga še bolj zaplete.
Kot posebno odliko filma velja izpostaviti odlično odigrano vlogo papka-gaserja. Umirjena telesna govorica, minimalna gestikulacija in neverjetna obrazna izraznost. Na obrazu se skoraj nič ne dogaja, pa vendar prav tam odkrivamo bogastvo čustev: od naivnosti, celo topoumnosti, do samozavesti in samoironije. Je pa pomenljivo, da za tem bogastvom čustev ne odkrivamo gaserja, pač pa ranljivega mladostnika, ki išče sprejetost in potrditev.