Nagrade festivala Videomanija 2025
Tri enakovredne glavne nagrade
Podboj
Dejana sredi noči zbudi sestra, ko se pritihotapi v stanovanje. Vstane, da jo gre pozdravit, in vpraša, zakaj se tako pozno vrača domov, prespala naj bi namreč pri fantu. Nina mu ves čas skriva obraz, dokler se ji brat ne približa ter jo obrne, da jo lahko pogleda. Modrica na njenem očesu sproži dogajanje filma.
Utemeljitev žirije
Temačna zgodba o odpuščanju oziroma neodpuščanju, o pomoči ali nepomoči. Gre za maščevanje ali preprečitev nadaljevanja nasilništva, prekinitev začaranega kroga? Konec je odprt, gledalec naj si sam zastavi vprašanje in razmisli o moralni dilemi junakinje in njenega brata.
Scenarij ponudi režiji in igralcem prostor, da brez odvečnih dialogov vzpostavijo mučno, a jasno situacijo − odnos med bratom in sestro ter njenim očitno nasilnim fantom.
Režiser z dolgimi kadri doseže več akcije in napetosti, kot če bi isto skušal doseči z mnogimi rezi. Temi primerna sta osvetlitev in gibanje kamere, gledalec se počuti prisoten in vpet v strašljivo dogajanje. Napetost podkrepi udarna avtorska glasba. Vsi elementi filmske govorice tvorijo izvirno in močno celoto, ki je lahko v ponos vsem ustvarjalcem filma.
Psihosocialen
S svojimi problemi se pogosto soočamo sami. Mentalne motnje so resen problem. Kako resen, je odvisno od posameznika …
Utemeljitev žirije
Psihosocialen pomeni, da je človek hkrati duševno in družbeno bitje. Kratki film s tem naslovom raziskuje kratek stik med obema področjema, kakor ga doživlja Maks tik pred vpisom na fakulteto. Začne se z dialogom, minimalno celico družbenosti, a se kmalu preseli v labirinte duševnosti. Tematsko se pogumno sooča s tesnobo in eksistencialnimi vprašanji dijaka, ki se spopada z nujnostjo izbire, ki je ne želi ali ne zmore narediti. »Življenje res ni test, ki ga rabiš opravit brez napake,« pravi ob njegovi zagati terapevtka.
Počasno prehajanje iz stranskega v frontalni prikaz protagonistov v otvoritveni sekvenci filma že nakazuje, da imamo opravka z bogatim filmskim jezikom in domiselno filmsko govorico. Film doživljanje tesnobe prikazuje s premišljeno uporabo filmskih planov – splošni plani prostorov prehajajo v detajl rok ali v oko, ki se mu utrne solza. S pomočjo osvetlitve izkorišča grozo, ki izvira iz temačnosti domačih prostorov. Še posebej vešče je uporabljena tehnika piksilacije in stop (trik) animacije. Ob slutnji, da protagonist v stanovanju ni sam, se ustvarjalci spretno poigravajo z izostritvijo in razostritvijo protagonista. Občutje nedomačnosti pa skozi ves film gradijo s komaj zaznavno uporabo upočasnjenih posnetkov.
Igralska upodobitev obeh likov je minimalistična in zelo prepričljivo podpira osnovno idejo filma. Dialogi pa so zanimivi in spretno napisani, čeprav niso v središču pozornosti.
Kratki film Psihosocialen je sodoben tako v tematskem kot v filmsko izraznem pristopu. Stilsko koketira z izraznostjo nove grozljivke, ki v zadnjem času poskuša na filmska platna prenesti grozo in čudaštvo trenutka, v katerem živimo. Odlikuje ga usklajenost teme in filmskih sredstev, s katerimi jo prikazuje. S prepričljivo lahkoto prikaže, kako se povsem običajne, vsakdanje situacije sprevrnejo v svoje nasprotje. Film je ambiciozen in hkrati poln zanimivih filmskih idej. Zato lahko le upamo, da se bodo njegovi ustvarjalci kmalu lotili novih projektov.
Breme
Kratki film sledi zgodbi mlade študentke Ise, ki se sooča z izzivi odraslosti, revščino in skrbjo za zasvojeno mamo. Na prvi pogled deluje kot običajno dekle, a njena vsakdanjost je prepletena z osamljenostjo, grozo, finančnim pritiskom in moralnimi kompromisi. Ko Isina skrivnost pride na dan in jo začne izkoriščati avtoriteta, se znajde pred odločitvijo, ki bo za vedno zaznamovala njeno življenje. Film subtilno raziskuje tematiko zlorabe moči, dostojanstva in poguma v trenutkih največje stiske, obenem pa prikazuje, da svet res ni črno-bel, temveč obarvan z vsemi odtenki sive.
Utemeljitev žirije
V svetu nezadovoljnih, duševno in socialno ranjenih ljudi je odraščanje težko breme. Cena zanj je osamljenost. Glavno protagonistko filma v samoto pahne neodgovorna mati alkoholičarka. Isina skrb za mamo ni samo moralna odločitev, rojena iz sočutja, ampak tudi izbira lastne bivanjske poti. Je njena trmasta želja biti drugačna kljub kompromisom, ki jih mora sklepati, da bi preživljala mamo in sebe. Služiti drugim in kljub temu ostati samosvoj je shizofren položaj. Pristati na intimno duševno razcepljenost ni lahko. Ko skuša dvolični profesor s svojo avtoritarnostjo Iso zlomiti, se mu ta brez pomisleka upre. Njena samota je močnejša od zlagane brezbrižnosti vseh in vsega, kar jo obdaja.
Film Breme zgodbo o osamljenosti pripoveduje na čist in izbran način. O tistem, kar svetu manjka, ni mogoče govoriti spektakularno, temveč asketsko. Pravilu »manj je več« sledijo scenarij in režija, skrbno vodena kamera, avtorska glasba in montaža. Vsa filmska sredstva sledijo in pomagajo protagonistki, da izrazi svoje notranje boje, kakofonično klobko čustev, v katero je zapletena. In igralka Lina Makek to stori suvereno in iskreno.
Breme je film o uporni mladi ženski, ki se kljub pohabljenosti sodobnega sveta noče vdati. Avtorjev (pod vodstvom Zoye Dore Beus in Gabriela Freemana) ne zanima, kako se bo spopad končal; ponujajo nam umetniško močno pripoved o tem, da so pogumni tisti posamezniki, ki znajo sprejeti breme drugačnosti.
Nagrada mladinske žirije
Breme
Kratki film sledi zgodbi mlade študentke Ise, ki se sooča z izzivi odraslosti, revščino in skrbjo za zasvojeno mamo. Na prvi pogled deluje kot običajno dekle, a njena vsakdanjost je prepletena z osamljenostjo, grozo, finančnim pritiskom in moralnimi kompromisi. Ko Isina skrivnost pride na dan in jo začne izkoriščati avtoriteta, se znajde pred odločitvijo, ki bo za vedno zaznamovala njeno življenje. Film subtilno raziskuje tematiko zlorabe moči, dostojanstva in poguma v trenutkih največje stiske, obenem pa prikazuje, da svet res ni črno-bel, temveč obarvan z vsemi odtenki sive.
Utemeljitev žirije
V svetu nezadovoljnih, duševno in socialno ranjenih ljudi je odraščanje težko breme. Cena zanj je osamljenost. Glavno protagonistko filma v samoto pahne neodgovorna mati alkoholičarka. Isina skrb za mamo ni samo moralna odločitev, rojena iz sočutja, ampak tudi izbira lastne bivanjske poti. Je njena trmasta želja biti drugačna kljub kompromisom, ki jih mora sklepati, da bi preživljala mamo in sebe. Služiti drugim in kljub temu ostati samosvoj je shizofren položaj. Pristati na intimno duševno razcepljenost ni lahko. Ko skuša dvolični profesor s svojo avtoritarnostjo Iso zlomiti, se mu ta brez pomisleka upre. Njena samota je močnejša od zlagane brezbrižnosti vseh in vsega, kar jo obdaja.
Film Breme zgodbo o osamljenosti pripoveduje na čist in izbran način. O tistem, kar svetu manjka, ni mogoče govoriti spektakularno, temveč asketsko. Pravilu »manj je več« sledijo scenarij in režija, skrbno vodena kamera, avtorska glasba in montaža. Vsa filmska sredstva sledijo in pomagajo protagonistki, da izrazi svoje notranje boje, kakofonično klobko čustev, v katero je zapletena. In igralka Lina Makek to stori suvereno in iskreno.
Breme je film o uporni mladi ženski, ki se kljub pohabljenosti sodobnega sveta noče vdati. Avtorjev (pod vodstvom Zoye Dore Beus in Gabriela Freemana) ne zanima, kako se bo spopad končal; ponujajo nam umetniško močno pripoved o tem, da so pogumni tisti posamezniki, ki znajo sprejeti breme drugačnosti.
Nagrada Ne me sekirat!
Gaser
Gašper je fant, ki si želi postati prava ikona in narediti vtis na vse okoli sebe. Z neustavljivo energijo in drznostjo začne spreminjati svoj pristop, da bi postal nekaj več kot le lokalna zvezda. Ko se skozi smešne in nenavadne dogodivščine preoblikuje v nekoga, ki verjame v svoje sanje, postane inspiracija za druge, a ostaja zvest samemu sebi.
Utemeljitev žirije
Kratki igrani dokumentarni film Gaser nam humorno, z zadržano mero ironije predstavi figuro balkanske subkulture − gaserja. Spremljamo stilsko preobrazbo mladeniča, ki postopoma prevzame vse atribute »pravega gaserja«: frizuro z mokrim efektom, trenirko in oblačila prepoznavnih blagovnih znamk, bele nogavice in papuče, pa lanac in pederušo. Zvemo, da obleka še ne naredi človeka, torej »pravega gaserja«, in da mu pritiče tudi samozavesten nastop, specifična hoja in obnašanje, sleng in škatlica s fugami, ki so del obveznega rituala.
A zdi se, da kratki film ne cilja le na dokumentiranje »rojstva« pravega gaserja, pač pa nam ob tem zastavi tudi vprašanje identitete in pripadnosti. Kdo smo in kateri kulturi, subkulturi pripadamo? Ali so zunanji znaki pripadnosti dovolj, da postanemo del skupnosti?
Morda se odgovor na ta vprašanja skriva v začetnih prizorih prazne šole in mladostnikove samosti? Je to prispodoba življenjske praznine, individualizma, ki naredita ponujeno obljubo vrstniške sprejetosti, transformacijo iz papka v gaserja, razumljivo in nujno? Morda. Ali pa sta pozdrav in objem sprejetosti ob koncu filma le izpraznjen ritual in ostane mladenič, zdaj »pravi gaser«, na dolgem, izpraznjenem hodniku kljub samozavestni hoji in primernemu outfitu vendarle sam?
Večplastnost odgovorov na vprašanje identitete scenaristka in režiserka nakaže tudi s preizpraševanjem elementov žanra igranega dokumentarca, ko vlogo vira informacij, vlogo sogovornika dodeli umetni inteligenci z njenim artificialnim glasom in naglasom. Še več, tudi glasbo in tekst zgenerira umetna inteligenca in tako vprašanje identitete postavi v svet medijsko posredovane resničnosti ter ga še bolj zaplete.
Kot posebno odliko filma velja izpostaviti odlično odigrano vlogo papka-gaserja. Umirjena telesna govorica, minimalna gestikulacija in neverjetna obrazna izraznost. Na obrazu se skoraj nič ne dogaja, pa vendar prav tam odkrivamo bogastvo čustev: od naivnosti, celo topoumnosti, do samozavesti in samoironije. Je pa pomenljivo, da za tem bogastvom čustev ne odkrivamo gaserja, pač pa ranljivega mladostnika, ki išče sprejetost in potrditev.