Priznanja državnega tekmovanja Videomanija 2023
Zlato priznanje
Korak
Okolica neprestano spreminja svoj položaj. Včasih se med ljudmi ustavim in opazujem njihovo hojo. Ugotovila sem, da se radi držijo za roke in da v glavnem hodijo naprej. Zanimalo me je, kam gredo. Poti vodijo po hrano, v šolo, v sen … Moja mama gre proti ljubezni, sestra k učenju, oče pa v svetlo prihodnost. Kljub temu da se razlikujejo po smereh, v katere gredo, imajo ljudje nekaj skupnega. Neprestano se premikajo skupaj s svetom. Vedno proti cilju. Tudi Mila Kačič se (kakor jaz) kdaj ustavi med množico korakov.
Namen filma je občinstvu predstaviti korake in hojo na izviren način, oboje lahko opazujemo le, če se ustavimo. Ko se ozremo in prisluhnemo okolici, lahko opazimo, kako različne so poti, ki jih ljudje prehodimo. Pomembno je tudi, da se vprašamo, kam gremo sami.
Utemeljitev žirije
Avtorici filma “Korak” je v kratkem esejskem filmu uspelo upodobiti in ubesediti izjemno zanimivo premišljevanje okolja in lastnega mesta v njem. Film se odlikuje z zanimivimi in izraznimi posnetki premišljeno vodene kamere ter s prvoosebnim pripovednim glasom, ki spremlja sliko. Razmerje med glasom in sliko se lepo preplete v njunem nenadnem srečanju, v občasnem poosebljanju pripovednega glasu v gledišču kamere.
Avtorica domiselno kombinira različne filmske tehnike: rezno animacijo, stop trik animacijo, prvoosebni in soudeleženski dokumentarni pristop. Film nas v nekaj kratkih minutah ponese od samopremišljevanja do spraševanja drugih, od igrivosti do poetične resnosti, od tujosti v objektiv kamere naključno ujetih sprehajalcev do domačnosti pogovora z najbližjimi.
Ustvarjalki “Koraka” je z minimalnimi sredstvi in s paleto različnih pristopov uspelo ustvariti filmsko prepričljiv, vizualno izjemno zanimiv ter miselno bogat filmski premislek svojega okolja in lastnega mesta v njem.
Raztrgana
Film je pripoved o ženski, mladostnici, o stiski, bolečini, travmi … Nastajal je v naravnem okolju. Izbor snemalnih lokacij je bil izbran premišljeno, v večini smo snemale v zavetju Čateža in naravnih toplic ob koncu soteske potoka Radulja, v Klevevžu. S podobami iz narave smo želeli podkrepiti sporočilnost, prikazati čistost in neizmerno lepoto narave v nasprotju z bolečino junakinje, ki jo je moški z zlorabo povsem odmaknil od njene naravnosti, čistoti, brezmadežnosti. Njeno telo bo za vedno omadeževano. »Telo nam pripada in nam prav toliko ne pripada. Telo je nekaj najbolj našega, pa tudi nekaj najbolj tujega, ko se doživljanje sebe v svetu odlomi od sebe, ki nas nosi skozi svet. Telo nam pomaga zdržati vsakovrstne pasti obstoja, ker jih vedno znova jemlje nase, da, tudi v dobesednem pomenu. Kot naš prvi pomočnik, da smo lahko, kar mislimo, da pravzaprav smo, pa nas neprenehoma in neusmiljeno tudi izdaja.« (A. P. Jelušič, 2020)
Menimo, da je spolno nasilje v Sloveniji še vedno tema, o kateri premalo govorimo. Najstniki, ki prestopamo prag odraslosti, smo najranljivejša bitja za vse vrste zlorab. Zlorabe so prisotne, čeprav si mnogi zatiskajo oči. Zavedamo se, da je bolje gledati stran, a ustvarjalke filma želimo pomagati, želimo si, da bi bile bolj vpletene, želimo povedati, spregovoriti, pa čeprav samo s filmom.
Zgodilo se je … namreč … tudi nam.
V filmu predstavljamo dekle, ki se ob travmatični izkušnji spolnega nasilja znajde na vrtiljaku lastnih misli in nerazrešenih, nerazumljivih bolečin, ki so tako zarezale vanjo, da ne najde izhoda. Film pravzaprav ni iskanje utehe in bistvo niti ni prebolevanje te izkušnje, je le prikaz posttravmatske stresne motnje kot posledice doživetja spolne zlorabe. S filmom želimo pokazati gledalcem, kaj pomeni PTSD in kako se kaže v vsakdanjem življenju. Nikoli ne vemo, kaj vse se dogaja ljudem okoli nas, in izjemnega pomena je, da razumemo simptome klicev na pomoč in jim prisluhnemo.
Agencija Evropske unije za temeljne pravice (FRA) je leta 2014 predstavila rezultate najobsežnejše evropske raziskave o nasilju nad ženskami, ki temelji na razgovorih z dvainštirideset tisoč ženskami v osemindvajsetih državah članicah EU (med raziskavo je bila članica EU tudi Velika Britanija). Po podatkih raziskave je v Evropski uniji vsaka tretja ženska, starejša od petnajst let, doživela fizično in/ali spolno nasilje. Ena od desetih žensk, starejših od petnajst let, je doživela kakšno od oblik spolnega nasilja. Ena od dvajsetih žensk, starejših od petnajst let, je bila posiljena; skupaj je to devet milijonov žensk. (https://www.drustvo-dnk.si/o-nasilju/statistika-o-nasilju.html)
Tako spolnost kot spolno nasilje do danes ostajata temi, o katerih se nerado govori. Spremenimo to. Prisluhnimo sebi. Drugim. Njej. Pomagajmo!
Utemeljitev žirije
“Raztrgana” upodablja aktualen problem današnjega sveta – nasilje nad ženskim telesom. Kar je za gledalce pomembno, je dejstvo, da film stisko glavne protagonistke prikaže na izviren način. V filmski umetnosti ni lahko upodobiti psihičnega razdejanja tako, da neverbalna pripoved sledi »notranjemu monologu« junakinje, njenim čustvenim spopadom z bolečimi spomini in travmatičnimi ranami, ki jih je nasilno dejanje povzročilo.
Ustvarjalcem “Raztrgane” je to uspelo na prepričljiv in nepatetičen način z izvrstno igro, izbiro lokacij in zvočnih ambientov ter z dramatično montažo kadrov, povezanih v zgoščujočo se ritmično kadenco. Vse se dogaja na pogorišču, v razcefrani duši junakinje, medtem ko je okolje brezbrižno – kot pogled na prazen hodnik skozi kukalo na vratih – opustošeno in prazno. In prav nepremostljiv prepad med protagonistko in svetom je boleča metafora naše družbeno izpraznjene sodobnosti.
Omamljeni
Ustvarjalci filma z naslovom Omamljeni smo iz vsakdanjega življenja mladih prevzeli motiv omame, po katerem hrepenimo, ga po svojih načelih preoblikovali in razširili v simbol. Omama/droga v filmu antitetično prikazuje oziroma simbolizira dve nasprotujoči si poslanstvi.
Glavni lik v filmu je mlad boem, pesnik. Ni dvoma, da smo v njem videli in z njim uprizorili svojega mladostnika/boema, do izrabe drog in drugih halucinogenih substanc pa smo imeli previdnejši odnos. Naš pesnik v filmu vidi omamo kot prekršek, vendar le tedaj, ko do nje posameznik ni “upravičen”. Svoje omamljanje vidi in razume kot neko višje poslanstvo, s katerim si lahko razširi zavest o višjih, lepših, čistejših podobah duhovnega sveta, in je plod njegove domišljije. Omogoča mu kakovostnejše umetniško ustvarjanje in povzdigovanje življenja nad bledo in hrapavo površino vsakdana.
Njegova protiutež/antipod/protiigralec v filmu je mlad fant – narkoman, ki se predaja praznemu hedonizmu in je iskanje smisla v življenju zanemaril, se mu odrekel. Tako kot pesniku tudi njemu primanjkuje mladostnega vitalizma in notranje moči, kljub vsemu pa se v njem vidno uteleša poziv k omamljanju in dekadenčni senzualizem kot edino sredstvo, ki blaži oz. naredi življenje znosnejše in vredno bivanja. V filmu smo želeli poudariti, da do omame (vsaj v našem pogledu oz. pogledu našega pesnika) ni upravičen, pravzaprav jo celo skruni. V filmu lika preraseta v simbol svojega pogleda na omamo.
V filmu trpljenje še dodatno podkrepi naše “opravičilo”. Pesnikova eksistenčna kriza in mučno iskanje smisla v svetu, v katerem je tujec in nerazumljen, stopnjuje in sprevrže njegovo “čisto” in “utemeljeno” rabo drog v brezpogojno zlorabo. Neznani glasovi (ki v filmu preraščajo v simbol ranljivosti in neuravnovešene duševnosti) mu morijo misli in le z omamljanjem jim lahko ubeži. Primoran je v beg iz realnosti, saj je ta zanj polna trpljenja. Narkoman pa ob zlorabljanju omame ne čuti krivde, je otopel, morda že ciničen, kot je v filmu prikazano v prizoru na železniški postaji.
Želeli smo, da bi gledalce ob filmu spodbudili k razmišljanju o omami, da bi jo lahko morda razlagali veliko širše kot le kontemplacijo o (iz)rabi omame. Primerjavo smo želeli alegorično povzdigniti na katero koli področje, na katero koli poslanstvo, ki je na eni strani vzvišeno, lepo, z globljim in s plemenitim namenom, na drugi pa banalno, brezpomensko in grdo.
V filmu časa nismo želeli prikazati kot linearno in absolutno konstanto, temveč kot relativno dojemanje posameznikove duševnosti. Film se drži na videz linearne pripovedi, ki jo fragmentarnost prizorov in kadrov večkrat nekoliko zamegli, posamezne odseke pa si lahko razlagamo tudi kot sanje ali blodnje, nastale iz hude bivanjske stiske.”
Utemeljitev žirije
Kratki film “Omamljeni” je grajen okrog temeljnega filozofskega vprašanja, iskanja bivanjskega smisla. Celo več, v samo izhodišče postavi misel »Bolj ko iščeš smisel, bolj se mu odmikaš«. In skozi to iskanje, približevanje in oddaljevanje smisla, nas v počasnem koraku pelje lik sprehajalca-iskalca, “flâneurja”, zavitega v črn plašč tesnobe.
Mrakobno vzdušje iskanja smisla občutljivo in sugestivno ujame filmski jezik: črno-bela fotografija, premišljeno kadriranje, z občutji zaznamovani bližnji plani, prizorišča, polna simbolnih pomenov, s črnino napolnjeni kadri. Atmosfero mrakobnosti prežemajo in soustvarjajo hlad noči, megličavost, cigaretni dim in vlaga padajočega snega. Zvok, ki sicer ves čas iz zunanjega polja vdira v pripoved, se materializira na železniški postaji, na tem simbolnem prostoru iskanja smisla. Sooči nas z realnostjo in banalnostjo sveta: z omamo zabave, alkohola, droge, »zakomiranosti«. Beg proč, k novemu in nadaljnjemu iskanju je neizogiben. Nemir, tek, hitenje in negotovost iskanja smisla so poudarjeni z dinamičnim gibanjem kamere, s temnino noči, pohojenim cigaretnim ogorkom in končnim padcem na obrežju reke/življenja, ki mirno teče dalje.
Njegovo sonce
Kako se posloviti od osebe, ki ti predstavlja ves svet? Kaj storiti, ko se tvoj fant preseli na drugi konec sveta? Kako se odločiti zase, ne da bi se počutil sebično? Je sreča staršev, ki na nas projicirajo svoje neizpolnjene življenjske ambicije res pomembnejša od naše lastne sreče? Koliko bremena moramo prenesti, da uvidimo, kaj je v resnici pomembno?
Vsa ta vprašanja rojijo po glavi Miji, 18-letnemu dekletu, ki se ji po odhodu fanta Tristana svet obrne na glavo.
Utemeljitev žirije
“Njegovo sonce” pripoveduje zgodbo o intimnih in pomembnih življenjskih odločitvah. Je zrelo filmsko delo, v katerem avtorica skrb posveti številnim podrobnostim: od izbire lokacij in dela dneva, v katerem bodo prizori posneti, prek scenografije, premišljenega kadriranja, do režije drugega plana, kjer ima prav vsak lik svojo točno določeno vlogo. Izstopa glavna igralka; pokaže nam široko paleto čustvenih stanj, ki v nobenem trenutku niso pretirana. Sonce iz ogrlice glavne junakinje se posrečeno pojavi v grafični podobi filma, v uvodni sekvenci smo priča nenavadnim izrezom in montažnim rezom, avtorska glasba na pravih mestih poudari emocije … Prav zaradi natančnosti pri vseh elementih filmskega jezika brez težav spregledamo občasno predvidljivost naracije in posamezne nelogičnosti. Predvsem pa gre za resnične dvome in stiske mladostnikov, kar je pri dijaškem filmu najpomembnejše.
Srebrno priznanje
Flatliner
Poskus pobega dolgočasni, stresni in nasploh nesrečni realnosti z vstopom v miren, a neresničen svet. Vseeno pa je to le poskus, saj nas resnično življenje in čas vedno znova najdeta in spomnita, da se jima ne da pobegniti.
Meowy christmas
Na božično noč zagori hiša malega gospoda Bojana. Od tega trenutka se njegovo življenje obrne na glavo …
Le ona ne
Kratki igrani film prikazuje ljubezensko zgodbo med dvema najstnicama, Meli in Karolino. Njuna tradicija so sobotna srečanja, ki predstavljajo romantično zvezo med njima. Vse poteka po rutini, dokler Meli ne dobi telefonskega klica, ki njen svet postavi na glavo.
Po dežju vedno pade toča
Po dežju vedno pade toča …
Vsakdo izmed nas živi na videz svobodno življenje, ki ga usmerjajo osebne odločitve. Ob tem pa se v vedno bolj neizprosnem ritmu življenja, ki nas požira, hlastno golta, vse dokler nas ne požre in na koncu izpljune, sprašujemo, ali smo res svobodni. Na to vprašanje smo želele odgovoriti ustvarjalke filma. Dotaknile smo se naturalizma in v ospredje postavile ženski lik na življenjskem dnu.
Prepričane smo, da sta življenjska pot in dojemanje sveta odvisna od spola, okolja, v katerem živimo, družine, v katero smo se rodili … Naša osebnost in odzivi pa izvirajo iz nezavednega dela možganov, kjer so shranjeni spomini iz otroštva, travme … V naturalizmu posameznikovo usodo določajo tri determinante − okolje, čas in dednost. Ženska, predstavljena v filmu, je žrtev vzorcev obnašanja svojih prednikov, zaznamuje pa jo tudi nizek socialni položaj, ki mu ne more ubežati. Menimo, da smo vsi ljudje, tako kot naša ženska, jetniki minljivega obstoja, nasledniki tragedij, bolezni in travm naših staršev, naših prednikov. Ujeti smo v družbo in okolje − kot posamezniki smo nepomembni, nevredni, ničevi.
Naturalistične prvine, občutek neizbežnosti in nemoči nad svetom so motivi, ki so nas vodili pri ustvarjanju filma “Po dežju vedno pade toča”.
Alkoholizem, zapravljanje in droge so odvisnosti, ki jih zlorablja veliko ljudi. Lažje je namreč obstajati v namišljenem idealnem svetu, v katerem nas skrbi ne izžemajo, lahko se predajamo (navidezni) sreči, ni se nam treba spopadati s težavami, se boriti za dostojno bivanje.
A pravzaprav je ravno to svet, ki nas ubija, brezno, ki se prične, ko smo se že predali obupu. Predstaviti smo želele človeka, ki se zaradi velikega pritiska življenja – socialne in finančne stiske – začne omamljati, ta proces pa se zaradi človeške narave stopnjuje. Naša ženska propada, brezno slepil je vedno globlje … Na koncu, tako kot v romanu, propade. Samotna smrt je neizbežna.
Bronasto priznanje
Nova pot
V filmu Nova pot smo poskušali slediti premisleku o današnji družbi in vlogi posameznika v njej. Mladi se, žal, danes počutimo nepomembne, nepotrebne.
S takim razodetjem se je najbolje zatekati v samoto, kjer smo sami, distancirani od človeške družbe, obsojeni na samotno doživljanje spoznane resničnosti, v kateri tudi sebi nismo pomembni. V samoti so naše misli potisnjene v najtemnejše kotičke razmišljanja, ki nas prisilijo k spoznanju, da smo nekoč bili pomembni in potrebni, pravzaprav nujni nekomu, ki je zaradi nas odprl oči …
Nekoč. Prej. Enkrat davno … Zdaj pa smo samo še senca svoje preteklosti.
Vprašanje o tem, kje smo se zgubili na poti, se je porodilo tudi ustvarjalcem filma.
V filmu sta predstavljena dva popotnika, ki čakata avtobus na samotni postaji, ki verjetno nikamor ne vodi. V suhoparnem dialogu, ki spominja na izvotljeni govor, se postopoma razkriva nesmiselnost, praznost, absurdnost, izvotljenost njunega življenja. Z dialogom smo želeli opozoriti na čas, ki ga živimo. Na čas, v katerem šteje le povzpetništvo, prazno govoričenje velikih besed velikih mož … Čas, ki je za mlade neizprosen.
Prvi popotnik si želi na Dunaj, drugi ne ve, kam je namenjen, ve pa, da je na poti iskanja. V pogovoru razkrije, da je nekoč ubil človeka, razlogov ne pozna. Umor enači z nesrečo, prepričan, da je o njej nesmiselno razpravljati, saj je človek zdaj nepreklicno mrtev. Trikrat povožen. Zdaj beži, ne pred oblastmi, ampak pred sabo, brezglavo gleda v prihodnost, išče smisel, čeprav ve, da ga ne bo našel. Absurdnost njunega položaja se stopnjuje s prodajalcem kart, ki to pravzaprav ni, in prodajalcem čaja.
In tako čakata.
Na koncu filma se po dolgem času spet srečata. Nista prišla do cilja, a je »morilec« tokrat vendarle bližje končni postaji, končnemu spoznanju – da bo potreben in pomemben šele, ko se bo soočil s svojimi dejanji in se srečal s ponesrečencem. Šele s smrtjo ne bo več tekel za prihodnostjo, ker bo ta preteklost.
Jordan
Obupana mafijca dobita informacijo, da ju išče policija. Pripravita se na bežanje čez mejo, a nihče pri pripravi ni resen. Tudi informacija o tiralici je tako nenavadna, da se lahko v njo dvomi.
AI
V lovu za dopaminom med nenehnim vihranjem iščemo kratkotrajno uteho, željni ostati povezani na varni distanci. Je svetloba kot večni sinonim dobrega ušla naši refleksiji in z obilnostjo zatemnila um?