Festival mladinskega filma

Avtor prispevka: Aleš Brod

Celjski festival kratkega dijaškega filma je nastal spontano ─ kot eksperiment. Pred malo manj kot desetletjem sva v šoli s kolegom prvič organizirala video krožek. Ker smo želeli izkušnje deliti, smo k sodelovanju povabili dijake in mentorje sosednjih šol. Povezali smo se z lokalnimi mladinskimi centri (Mladinskim centrom Celje in Društvom ŠMOCL iz Laškega), kjer so mentorji videa mladim ustvarjalcem nudili predvsem tehnično pomoč. Tako je nastalo prvih pet filmov, ki so jih ustvarili dijaki treh šol in predstavljajo zametek današnjega DIFIfesta. Odziv je bil dober, zato smo nadaljevali. Naslednje leto smo festival organizirali pod okriljem Mestnega kina Metropol Celje in k sodelovanju povabili (celjske) osnovnošolce in srednješolce. Od leta 2014 ga soustvarjamo Mestni kino Metropol Celje, Mladinski center Celje, Dijaški in študentski dom Celje in Festival 3-kons.

Festival kratkega dijaškega filma DIFIfest poteka vsako leto septembra in oktobra. Sestavljen je iz video delavnice, tekmovalnega in spremljevalnega dela.

V sedmih letih se je v tekmovalnem delu odrolalo 68 filmov, ki jih je ustvarilo okoli 300 mladih in njihovih mentorjev. Bolj kot številke nas razveseljuje, da so filmi vsako leto bolj kakovostni, tako tehnično kot vsebinsko, in da se ustvarjalci vračajo. Vse večja tehnična kakovost ne preseneča. Pomembna razloga sta gotovo dostopnost in obvladovanje tehnologije. Avtorji, ki sodelujejo več let, običajno tudi bolje razumejo in uporabljajo filmski jezik, napredujejo zaradi kakovostnega dela mentorjev, učijo pa se tudi iz lastnih izkušenj in izkušenj vrstnikov.

Prvih pet let smo temo določili (Kaj me teži, U3, Brez, Sreča, Hočem), saj smo želeli avtorjem sugerirati, o čem naj razmišljajo. V razpisu smo izbiro teme tudi utemeljili. Zadnja tri leta teme nismo določili, saj smo ugotovili, da so vsebinsko filmi vsa leta ne glede na razpisano temo zelo sorodni, da je tema vplivala kvečjemu na naslov, na vsebino pa le posredno. Največkrat dijaški filmi pričakovano prikazujejo življenje in problematiko mladostnikov: odnos do šole, prijateljstva, ljubezni, stiske odraščanja, odnos do kajenja, alkohola in drog.

Vsako leto vidimo na festivalu filme, ki navdušijo z dobro zgodbo, naracijo, dramaturgijo, režijo, igro, montažo. Večina filmov pa bolj ali manj uspešno sledi mainstremovski filmski produkciji. To še posebej velja za filmske like. Opazili smo izrazito spolno polariziranost ─ moški so največkrat akcijski junaki, molčeči bojevniki, gangsterji z dobrimi avtomobili in lepimi ženskami; orožje, alkohol in droge so zanje samoumevni. Ženski liki so nežni, razmišljujoči, lepi, urejeni; tudi pri njih so zelo prisotne droge in alkohol.

Fantje večinoma snemajo filme s pretežno moškimi junaki, ženske so v njih zgolj okras ─ kulisa, dekleta večinoma snemajo filme s pretežno ženskimi junakinjami, fantje so v njih okras ─ kulisa.

Ne glede na žanr in vsebino avtorji skoraj brez izjeme stavijo na humor, želijo nas zabavati, nasmejati, pogosto na silo in neuspešno.

Tudi zaradi naštetega je pomembno, da mladim ponudimo (strokovno) pomoč. Vloga mentorja nikakor ni le prenašanje tehničnega znanja; nasprotno, mladi potrebujejo predvsem nekoga, ki jih usmerja, vodi, spodbuja, po potrebi brzda. Ko se odločijo, da bodo posneli film, so pogosto premalo premišljeni in preveč ambiciozni. Njihovi scenariji nemalokrat predvidevajo akcijske prizore z dragimi avtomobili, jahtami, letali ali helikopterji in množice statistov. Mentorji jim pomagamo izčistiti zgodbo, zavreči nepotrebno. Včasih to ni enostavno, saj so povsem osredotočeni prav na tovrsten blišč in zgodbe brez njega sploh ne znajo razviti. Posebej tistim, ki filme ustvarjajo prvič, svetujemo, da načrtujejo čim manj igralcev, snemalnih lokacij, dialogov ─ vodilo je manj je več. V nasprotnem primeru po nepotrebnem trošijo energijo za nepomembne stvari, pri tem pa izgubijo nit, zgodbo ali pa celo obupajo in ne zaključijo projekta.

DIFIfest ustvarjamo video entuziasti. Z izjemo profesionalnih mentorjev video delavnic vsi sodelujemo kot prostovoljci, zato si lahko privoščimo festival z zelo skromnim finančnim vložkom. Večino dela opravimo organizatorji in dijaki sami, opremo si večinoma izposojamo in ne najemamo, delavnice izvajamo v prostorih Dijaškega in študentskega doma, projekcije pa so v dvorani Mestnega kina Metropol, ki nam kot soorganizatorja nudita vso podporo brezplačno. Filme izdamo na DVD-ju s priloženim biltenom in jih brezplačno razdelimo udeležencem in šolam, zmagovalcem podelimo le simbolične nagrade. Tudi tiska in priprave DVD-jev nam DZU Filter ne zaračuna. Seveda je vse to mogoče, ker okolica podpira naše prizadevanje, ker ima DIFIfest veliko prijateljev in podpornikov, je pa to za tiste, ki smo v festival najbolj vpeti, tudi precejšnje breme, saj moramo pogosto potrkati na kakšna vrata in prositi za osebne usluge. Tudi to je bil razlog, da smo po četrtem festivalu resno razmišljali o tem, da DIFIfesta ne bi več organizirali. Pričakovali smo, da bo z leti organizacija postala lažja, predvsem da bo lažje nagovoriti udeležence, da jih bo več in da bomo na podlagi preteklih rezultatov dobili več sredstev za izvedbo festivala. Pa se, vsaj zaenkrat, to ni zgodilo. Najpomembnejša razloga, da vztrajamo, sta, ker vidimo, da so mladi DIFIfest vzeli za svojega, in ker vemo, da smo jim omogočili pomembno izkušnjo, ki jih je obogatila ne glede na to, ali se bodo v prihodnosti z videom še ukvarjali.

Organizatorji se z DIFIfestom ukvarjamo takorekoč vse leto. Marca ali aprila objavimo razpis, septembra organiziramo video delavnico, oktobra izvedemo osrednji del festivala. In ko se festival odvije, se običajno že pogovarjamo o prihodnjem, o tem, kaj velja obdržati, kaj spremeniti, izboljšati.

Namen festivala je spodbuditi in predstaviti kreativnost mladih v lokalnem okolju, izobraževati in vzgajati o filmski umetnosti. K sodelovanju povabimo mlade med 14 in 20 letom starosti. Razpis objavimo na spletnih straneh organizatorjev, pošljemo ga šolam oz. mentorjem videa v šolah. Pričakovano je odziv boljši, kadar nagovorimo neposredno mentorje, kar je zdaj, ko ima festival že nekaj kilometrine, veliko lažje, saj smo se v preteklih letih z nekaterimi spoznali in povezali.

Ker gre za festival kratkega filma, je 5 minut priporočena, 10 minut pa zgornja meja trajanja posameznega filma. Nekateri udeleženci imajo potrebno znanje in izkušnje ali pa poiščejo pomoč pri mentorjih v šolah in drugih organizacijah. Tiste, ki jih video zanima, nimajo pa dovolj znanja, da bi film naredili sami, povabimo v delavnico, kjer jih mentorji vodijo skozi proces nastajanja filma: od načrta, scenarija, snemanja do montaže in avtorizacije. Delavnica poteka tri dni in je za udeležence brezplačna.

Filme tekmovalnega dela si ogleda in jih oceni strokovna žirija, ki določi zmagovalca in izbor utemelji. Kratek komentar, priporočilo za nadaljne delo je avtorjem pomoč in spodbuda za nadaljnje delo.

Osrednji dogodek festivala je večerna projekcija, s katero DIFIfest zaključimo. Na njej zavrtimo filme tekmovalnega dela, predstavimo ustvarjalce, se z njimi pogovorimo in podelimo nagrade. Projekcija poteka v Mestnem kinu Metropol. Ta večer je za avtorje izjemno doživetje. Filme, v katere so vložili precej časa in energije, si ogledajo na velikem platnu polne kino dvorane. Po vsakem filmu spoznamo avtorje. Voditelja prireditve povabita ustvarjalce na oder in se z njimi pogovorita o njihovih filmih, izkušnjah, načrtih. O filmih in festivalu spregovori tudi gost festivala, ki je običajno filmski ustvarjalec. Vrhunec večerne projekcije je razglasitev nagrad. Poleg nagrade žirije podelimo nagrado občinstva, ki jo izglasujejo obiskovalci dopoldanske in popoldanske projekcije. Vsako leto si filme ogleda več kot 400 obiskovalcev. Na dopoldansko projekcijo povabimo dijake celjskih šol, na večerno pa mladi filmarji povabijo prijatelje, sorodnike, učitelje, mentorje … Sledi neformalno druženje, izmenjavanje izkušenj in snovanje novih filmskih projektov. Nagrade so simbolične – kipci, in praktične – brezplačne kino vstopnice, naročnina na Ekran ipd. Nagrajenci prejmejo tudi potrdila/diplome.

Seveda naš festival ni prvi ne zadnji festival mladinskega filma v Sloveniji. S festivalom v Celju smo želeli spodbuditi kreativnost mladih na področju videa v lokalnem okolju. Večina filmov, ki smo jih prikazali na preteklih festivalih, je nastala zaradi DIFIfesta in jih brez te spodbude ne bi bilo. Festivalov, ki se odvijajo drugod po Sloveniji, ne razumemo kot konkurenco, nasprotno, udeležence DIFIfesta spodbujamo, da pošiljajo svoje filme tudi na druge festivale, da jih obiščejo, da vidijo, kaj so ustvarili njihovi vrstniki, se srečajo z mladimi s podobnimi interesi, izmenjujejo mnenja in izkušnje …

Video je mladim gotovo blizu, kako primeren je zanje kot izrazno sredstvo, pa je vprašanje, ki smo si ga postavili, ko smo leta 2008 v Celju organizirali prvi festival kratkega dijaškega filma. Tudi po sedmih sezonah na to vprašanje ne morem ponuditi enoznačnega odgovora.

Oprema, ki jo potrebujemo za snemanje, in programska oprema, ki je potrebna za montažo, sta vsako leto dostopnejši tako zaradi cene kot zaradi vedno večje računalniške pismenosti mladih.

Svet mladih je svet podob, vajeni so, da jih na vsakem koraku nagovarjajo zamrznjene in gibljive slike. In vajeni so doživetja, občutke, razpoloženje tako rekoč v realnem času deliti s prijatelji preko spleta, posebej na družabnih omrežjih. Zdi se, da lahko stvari ozavestijo šele, ko jih delijo z okolico, pri čemer jim je pogosto virtualno okolje bližje kot okolje, ki jih v danem trenutku obdaja.

Video je v življenju mladih vseprisoten in iz tega zornega kota je odgovor na vprašanje pritrdilen. Blizu jim je, radi ga uporabijo in tehnično ga znajo uporabiti. Pri tem pa večina mladih snema, montira in objavlja karkoli in kadarkoli, niso kritični in ne zmorejo niti vsebinske niti tehnične distance.

Priznati si moramo, da na tem področju zamujamo, da mladim nismo pravočasno ponudili znanja in vzgoje, ki bi jim pomagala obdelati, prežvečiti in sprejeti uporabne informacije oziroma zavreči nepotrebni balast, ki ga ni malo, po drugi strani pa razviti kritičen odnos do ustvarjanja, še bolj pa objavljanja video prispevkov. Pri tem je mogoče presenetljivo le, da so mladi, ki drugačnega kot s tehnologijo prepletenega sveta skoraj ne poznajo, tu naleteli na čeri.

Najbrž se strinjamo, da je čas, da o tem razmislimo, spregovorimo in ukrepamo. Da video ali filmsko vzgojo bolj vključimo tudi v šolske kurikule, da ponudimo mladim kompas, ki ga še kako potrebujejo.